Devetindvajsetletna sirarka iz Lipe pričakuje razcvet Benečije

Konec sedemdesetih let dvajsetega stoletja je dedek Elise Manig iz Lipe pri Špetru prevzel kmetijo. Gojil je govedo in prašiče. V devetdesetih letih jo je njegov sin prenovil in postavil majhno sirarno – prej so namreč mleko oddajali v zadružno sirarno. Zahteva po kompetitivnih cenah in ekonomska kriza sta družino med letoma 2007 in 2008 prisilili, da zapre dejavnost. Hlev so oddali v najem do leta 2017, ko so se najemniki izselili. Namesto mukanja krav se je takrat razlegla tišina, ki je trajala dobro poldrugo leto.

Elisa danes šteje 29 let. Študirala je radiologijo v Vidmu, kjer je živela in diplomirala leta 2016. Nato je odšla v ZDA, kjer je delala kot varuška au pair. Vrnila se je leta 2018. Začela se je prijavljati na razpise za delo v Angliji in se v tem času navezala na dnevna domača opravila z očetom, ki je sicer delal v Tolminu. Na začetku leta 2019 je bil hlev zaradi intenzivne skrbi v dobrem stanju.

Maja 2019 je pri 26 letih Elisa prijavila kmetijsko dejavnost in ... julija istega leta so se k njim preselile prve tri breje krave. Teleta so se skotila na koncu leta 2019 in dva tedna pred izbruhom pandemije je Elisa s stotimi litri mleka odprla trgovino z mlečnimi proizvodi. Učila se je s pomočjo spleta in očetovih izkušenj. Za zgled so ji bile podobne kmetije v severni Italiji, ki se promovirajo na družbenih omrežjih, tako da je tudi sama začela oglaševati svoje delo na spletu, kar priporoča vsem beneškim kmetovalcem. Med lockdownom je doživela vrhunec prodaje, ko je dostavljala svoje proizvode na dom. S sprotnim zaslužkom in z majhnimi naložbami ji je uspelo, da je na koncu leta 2020 v Lipi mukalo dvajset krav.

Z Eliso smo se pogovarjali pred hlevom v družbi hišnega ovčarja in pujse Pamele. Obiskovala je dvojezično šolo v Špetru, domači se pogovarjajo v nadiškem narečju, sama pa se bolj sproščeno izraža v italijanščini. Med pogovorom večkrat poudari, da ji je žal, ker ne govori slovensko.

Leta 2021 je doživela medijsko pozornost tudi v italijanskem vsedržavnem tisku, kar je dodatno povečalo prodajo izdelkov. Elisa se lastni pripovedi skoraj čudi. »Nisem imela izkušenj ne kot živinorejka ne kot proizvajalka sira, da ne govorimo o knjigovodstvu,« prizna med izkazovanjem ljubeznivih pozornosti svojim lisastim tovarišicam še v delovnem kombinezonu tik po zaključku čiščenja hleva.

»Dela je ogromno. Prve tri dni v tednu proizvajamo, ob četrtkih, petkih in sobotah pa je odprta trgovina,« razlaga. Medtem pa se je treba več kot dvajsetim gospem od hleva do pašnikov posvečati dosledno. Ob nedeljah strogi vozni red predvideva molžo in nato mogoče sledi pol prostega dneva.

Oče je dal odpoved v službi in se je posvetil domačemu podjetju. Občasno jima pomaga mama, včasih se pridružijo vajenci, nekaj ur jim pomaga sodelavka. Pred nedavnim je Elisa iskala dodatno pomoč in se je čudila izjemnemu številu prijav.

»Ko sem bila mlajša, nisem čutila navezanosti na Nadiške doline. Moja edina skrb je bila beg, kot se dogaja danes številnim mladim,« razlaga Elisa, a nato doda tudi, »da je želja po begu pravilna, saj se lahko posameznik odloči, da se vrne, le če mu je uspelo stran od doma. Če se kdo vrača, pomeni, da je videl domačo dolino od zunaj in prihaja domov zavestno ter z novimi izkušnjami. Izseljevanje nam je prirojeno, mar se niso naši predniki izseljevali cela desetletja?« razmišlja Elisa Manig.

Mlada sirarka iz Lipe pričakuje razcvet Benečije. To sklepa na podlagi obiska turistov in izletnikov, ki se dosledno povečuje. »Nadiške doline temeljijo na družini, skupnosti, posameznikih, majhnih podjetjih in nedotaknjeni naravi. Obiskovalci se zavedajo, da prihajajo v edinstveno okolje,« prepričano razlaga. Elisa dokazuje svoja prepričanja tudi s članstvom v upravnem odboru Kmečke zveze in aktivno vključenostjo v mrežo Ženske iz Benečije. Ima se za hčerko Nadiških dolin. »Nekateri mi pravijo, da sem Furlanka, drugi pa, da sem Slovenka, a sama zase pravim, da sem Benečanka,« pripomni. Na pol za šalo pristavi, da jo včasih fant, s katerim si urejata dom v Čedadu, nagovori v furlanščini, sama pa mu odgovarja v nadiškem narečju.

Pogovor se medtem seli v majhno trgovino, v kateri Elisa proda skoraj 90 odstotkov proizvodov. Manjše količine sira dostavlja restavracijam, slaščičarnam in trgovinam. Ponuja različne vrste sira, mocarelo, polmehki sir in mlečne namaze različnih okusov, mleko, gosti in tekoči jogurt z imenom Yomači.

A Elisa ne prodaja le mlečnih izdelkov: v kozarčku jogurta je tudi zgodba strasti do poklica, ljubezni do domačega okolja in spoštovanja narave, ki jo mlada Benečanka ponosno in zaneseno ponuja vsakemu obiskovalcu.