Dvaindvajsetletna Rečanka študira v Kopru

Katja Canalaz je dvaindvajsetletna Benečanka. Opravlja funkcijo predsednice društva mladih Slovencev v Italiji DM+. Odraščala je v vasi Mali Garmak, obiskovala je dvojezično šolo v Špetru, medtem se je s starši preselila v Videm. Nato je obiskovala znanstveni licej v Gorici. Po zaključenem tretjem letu gimnazije se je odločila za gimnazijo Poljane v Ljubljani, kjer je ostala še eno leto in maturirala. Danes zaključuje študij komuniciranja in medijev na Univerzi na Primorskem.

Že na gimnaziji je doživela občutek, da se goriško in beneško okolje razlikujeta: goriški mladi so bili veliko bolj aktivni in je zaradi tega dobila občutek večje pripadnosti. Na dvojezični šoli so se med sabo pogovarjali v italijanščini, presenečena je bila nad tem, da so se goriški sošolci menili v slovenščini.

Sčasoma je zaradi prijateljev prišla v stik s prvotnim jedrom DM+, ko društvo ni še niti obstajalo. Iz Gorice je začela spoznavati celoten slovenski prostor v Italiji in začela verjeti v večje povezovanje mladih, kar je tudi eden od ciljev DM+ in hkrati vrednota, ki jo čuti v sebi. »Povezovanje z drugimi ne vsiljuje ničesar, ampak privede do večje možnosti spoznavanja širšega prostora, kot so bili zame stiki s Tržaško,« pravi Katja Canalaz o društvu DM+. Ob zamisli ustanovitve samega društva je kot predstavnica Benečije postala članica odbora, po izteku prvega mandata je zelo naravno sprejela vodenje društva.

Ob vesti, da je Benečanka, je na gimnaziji naletela na spodbudo starejših oseb, naj pove kaj v rezijanščini, kar jo je negativno presenetilo, saj je opazila, da ni splošnega znanja glede našega celotnega prostora oz. da marsikdo še ne ve, da ima vsaka dolina na Videmskem svoj glas in navade. Aktivnejši člani DM+ pa so bili že dokaj seznanjeni z beneško stvarnostjo, kar jo je presenetilo.

Katjina mama je iz Kobarida, oče pa je Benečan. Z mamo se je vedno pogovarjala v knjižni slovenščini, s starima staršema in očetom pa v nadiškem narečju. Dokler je bila otrok in nato dijakinja, sta jo starša vedno peljala na prireditve, pohode in na vse, kar je ponujalo beneško okolje: od Pohoda čez namišljeno črto do Senjama beneške pesmi, od delavnic v Špetru do poletnih centrov. Ta povezanost z okoljem je ni nikoli zapustila. Ima se za Benečanko. Ne zanima je, ali drugi v tej definiciji vidijo pripadnost slovenstvu ali italijanstvu. »Sem Rečanka, živim v tem prostoru, govorim svoj jezik, živim s tem okoljem,« pristavi.

Sodelovala je pri snemanju plesov beneške folklorne skupine Živanit, za društvo Slovenci po svetu je intervjuvala beneške izseljence, študijsko prakso je opravljala na Novem Matajurju. Diplomsko nalogo bo posvetila Izidorju Predanu in uspehu ter priljubljenosti njegove rubrike Piše Petar Matajurac. Prizadeva si za to, da se pisna oblika narečja ohrani.

Pogovor s Katjo je potekal v družinski hiši v Topolovem med letošnjo izvedbo Postaje. Od selitve v Videm že deset let pravi staršema, da je proč od doma. Ko odhaja v Topolove ali v Rečansko dolino k sorodnikom pravi, da »odhaja domov«. Marsikdaj, ko jo kdo pokliče in jo vpraša, kje je, odgovori: »Doma.« Ne gre pa torej za jasen odgovor, ker je pojem doma pri Katji širok. Svojo prihodnost vidi v Benečiji, pa čeprav se zaveda, da življenje v dolinah ni vedno preprosto in udobno.

Sama se sooča s primeri mladih, ki so zapustili Nadiške doline.

Sošolec iz dvojezične šole živi npr. v Dubaju. Drugi so odšli na študij v tujino in našli delo v Nemčiji. Hkrati Katja opaža, da ni za vse enostavno in se mnogi dosledno vračajo na obisk domov. »Mislim, da si bodo marsikateri moji vrstniki nabrali izkušnje v tujini in se bodo nato mogoče vrnili,« dodaja.

Opaža, da je veliko ljudi, tudi mladih, ki niso povezani s slovensko stvarnostjo, ohranjajo pa še vedno velik stik z okoljem, na primer ob praznikih in pri samem negovanju krajine. »Že res, da se slovenska narodna skupnost krči, imam pa tudi vtis, da pojava izseljevanja in krčenja skupnosti ne sovpadata vedno,« razmišlja Katja Canalaz.

Za prihodnost Benečije in za celotno slovensko okolje v Italiji si želi, da bi znali mladi izboljšati odnose in premostiti konflikte, ki so večkrat sad preteklega časa. Verjame v turistični razvoj, ki lahko prinese prostoru finančno osnovo. Sočasno pa si želi, da bi znalo to okolje pri zasledovanju turističnega razvoja priznati mladim kompetence, ki si jih nabirajo v svetu. »Ni nujno, da, karkoli predlaga “drugi”, ki ga ne poznaš, je slabo za razvoj tvoje zemlje,« zaključuje predsednica Društva DM+.