Filmu pripisujemo veliko zaslugo

Bobo Craxi, sin nekdanjega predsednika vlade in liderja socialistične stranke Italije Bettina Craxija, se vsaj navidezno le obrobno ukvarja z vsakodnevno politiko. Pojavlja se na družabnih omrežjih, kjer je imel zelo ostra stališča do predsednika italijanske vlade Giuseppa Conteja in še zlasti do Mattea Salvinija, ukvarja se z mednarodnimi vprašanji kot svetovalec pomembne zasebne televizijske družbe, oglaša se v zvezi s Katalonijo, v središču pozornosti pa je bil pred nedavnim, ko so v kinodvoranah predvajali film Giannija Amelia Hammamet, ki obravnava zadnje mesece življenja Bettina Craxija. Prav Ameliov film je bil iztočnica za dolg pogovor, ki je stekel pred kratkim v Rimu.

Začel bi kar pri filmu Hammamet; kakšni so bili vaši občutki?

Film ima nekaj zelo poudarjenih pripovednih vsebin, vendar mu tako jaz kot številni moji znanci pripisujemo veliko zaslugo. Vzbudil je dokajšnje zanimanje za lik mojega očeta, v kinodvorane so prihajali gledalci novih generacij, ki so iskali odgovore, in med vsemi deli, ki so v zadnjih letih obravnavali politike tistega obdobja, je bil ta film najbolj prepričljiv. Zato ni naključje, da si ga je ogledalo res številno občinstvo. Iz tega sklepam, da predstavlja v sedanjem času primerjava med takratnim in sedanjim vodilnim političnim razredom ogromno ovrednotenje takratnih politikov. Veliko je bilo radovednosti. Kot sem že povedal v nekaterih intervjujih, gre za zgodbo, ki se je slabo končala. Marsikdo se je spraševal, kako je mogoče, da je neki politični voditelj preživel svoja zadnja leta v izgnanstvu, da država, iz katere je prihajal, ni naredila nič, da bi mu omogočila zdravljenje ali vsaj smrt v domovini. Čeprav so vsebine te zgodbe pripovedne, ponekod celo groteskne, vsebuje vsekakor človeško politično dramo, ob kateri se je tudi gledalec, ki mojemu očetu noče priznavati nobene politične vsebine, znašel pred dokaj šokantno zgodbo.

S svojega osebnega vidika moram povedati, da smo dali na razpolago hišo, sam sem bil v času snemanja tam samo enkrat, z Ameliom sem imel tudi daljšo diskusijo glede scenarija, pa sem se vdal svobodi, ki jo terja umetnost.

Vendar je vse to name naredilo velik vtis: videti očeta, tudi mene samega, kraje, v katerih sem živel, na dan so prilezli številni spomini ...

Celoten intervju v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.