Nedelja, 03 marec 2024
Iskanje

Istrska vrtnica brez revanšizma, a s stereotipi o partizanih

Film so pred dnevom spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre sinoči predvajali na prvi mreži RAI

Rim |
6. feb. 2024 | 15:12
Dark Theme

Film La rosa dell’Istria (Istrska vrtnica), ki so ga sinoči ob bližajočem dnevu spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre predvajali na prvi televizijski mreži RAI, ni primerljiv s propagandističnim filmom Il cuore nel pozzo (Srce v vodnjaku), čeprav zlasti v prvem delu izpostavlja znane stereotipe o »zlobnih Slovanih.« Režiserka Tiziana Aristarco je film posnela po knjigi Grazielle Fiorentin Chi ha paura dell’uomo nero (Kdo se boji črnega moža), ki opisuje njeno usodo begunke iz rojstnega istrskega Kanfanarja.

Zgodba italijanske družine Braico se začenja v Istri v burnih dneh ob kapitulaciji Italije 8. septembra 1943. Vaški zdravnik Antonio, ki obvlada tudi hrvaščino, je s sorodniki dejansko primoran zapustiti rojstni kraj in se zateči v Čedad, kjer mu zatočišče nudi brat. Začetki novega življenja so zelo boleči. Maddaleni sošolci očitajo, da ni čistokrvna Italijanka. Dogajanja družine Braico se prepletajo z vojno, bombami in trpljenjem civilnega prebivalstva.

Istrska vrtnica ni revanšistični film, režiserka pa bi si lahko prihranila nekatere že videne in dobro poznane stereotipe o »Titovih partizanih«. V Kanfanarju pod vodstvom mlajšega nasilnega komandanta ustrahujejo domačine z brzostrelkami in v usnjenih jaknah, podobne tistim, ki jih nosijo motoristi. Med »titovci« izstopa edino partizan Miran, ki pomaga zdravnikovemu sinu, za kar plača z življenjem.

Fašistov ni na spregled, pač pa so lokalni karabinjerji, ki svojo zvestobo italijanskemu kralju plačajo z življenjem. Partizani so enostavno Slovani. Tega izraza v Istri sploh ne poznajo, saj tam živijo Italijani, Hrvati in Slovenci.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava