Sobota, 02 julij 2022
Iskanje

»Italija ne bi smela prodajati orožja Egiptu, a to vseeno počne«

Intervju s Francescom Vignarco, koordinatorjem Italijanske mreže za mir in razorožitev

Egipt |
3. feb. 2021 | 6:33
Dark Theme

Na današnji dan pred petimi leti so v jarku ob cesti, ki iz predmestja Kaira pelje proti Aleksandriji, odkrili truplo. Šele po nekaj urah so egiptovske oblasti potrdile, da gre za posmrtne ostanke Giulia Regenija, 28-letnega univerzitetnega raziskovalca iz Fiumicella, ki je izginil osem dni pred tem, 25. januarja 2016, v Kairu.

Po petih letih egiptovskega sramotnega zakrivanja, izkrivljanja resnice in metanja polen pod noge rimskim preiskovalcem so italijanski tožilci izdali zahtevo o uvedbi sodnega postopka proti štirim visokim predstavnikom egiptovske obveščevalne službe.

Italija je takoj po odkritju trupla odpoklicala svojega veleposlanika iz Kaira, ki pa se je po nekaj mesecih, na predvečer velikega šmarna, v brk vsem zahtevam Giuliovih staršev, tja vrnil. Da bi pobliže sledil preiskavi, je bil izgovor Renzijeve vlade. Vrnitev je imela druge konotacije. Politične in predvsem gospodarske.

Lani je Fincantieri po pooblastilu italijanske vlade prodal Egiptu dve vojaški fregati, prvotno namenjeni italijanski vojaški mornarici, za posel vreden milijardo 200 milijonov evrov. Kupčija na koži Giulia Regenija, o kateri je v ponedeljek preteklega tedna, ob 5. obletnici ugrabitve raziskovalce iz Fiumicella, v oddaji na Radio Rai Tre spregovoril Francesco Vignarca*, koordinator Italijanske mreže za mir in razorožitev (Rete Italiana Pace e Disarmo).

Zakaj Italija - kljub umoru Giulia Regenija, aretaciji Patricka Zakija in zakonu iz leta 1990 - prodaja orožje Egiptu?

Tega ne vem. Po primerih, ki ste jih omenili, Italija ne bi smela prodajati orožja državi, kot je Egipt, a ga prodaja.

Zakaj?

Verjetno zato, ker je Egipt za nekatere strateški zaveznik, za druge pa morda poslovni partner.

Kdo so ti »nekateri«?

Številni komentatorji in analitiki ponavljajo, da je Egipt ključni zaveznik za obrambo italijanskih interesov na tistem območju Sredozemlja. Isto ponavljajo tudi politiki, ki jih zanimajo naftni posli podjetja Eni, saj ta družba izkorišča najdišča nafte na območju Egipta. To so splošne ocene. Nihče od teh se ni javno izrekel za prodajo orožja Egiptu, dejstvo pa je, da italijansko orožje roma v Egipt, čeprav ne bi smelo.

Zakaj ne bi smelo?

Ker italijanski zakon iz leta 1990, ob tem pa še evropske norme in mednarodni sporazumi, ki jih je Italija podpisala, prepovedujejo prodajo orožja državam, ki kršijo človekove pravice. Poleg tega italijanski zakon prepoveduje prodajo orožja državam v vojni in Egipt je tačas soudeležen v vojnem konfliktu v Libiji.

*Francesco Vignarca, rojen leta 1974, oče treh deklic, po rodu iz okolice Coma, se je že v mladih letih vključil v italijanske in mednarodne mirovniške organizacije. Za svoje delovanje na tem področju je lani prejel vsedržavno nagrado za nenasilje 2020. Januarja 2012 je razkril ozadje o nakupu lovskih bombnikov F-35 in o pomanjkanju vsakršnih penalov v pogodbi, v primeru ko se prodajalec ne bi držal podpisanih obvez. Na to temo je tudi napisal knjigo F-35, l’aereo più pazzo al mondo (F-35, najbolj noro letalo na svetu). Aktivno se je udeležil kampanje organizacije za prepoved jedrskega orožja, ki je bila leta 2017 nagrajena z Nobelovo nagrado za mir, za kar je bil tudi sam nagrajen z Nobelovo kolajno.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava