Torek, 21 maj 2024
Iskanje

»Izgubili« pol skupnosti

Dr. Milan Bufon, geograf in avtor nove znanstvene monografije o Slovencih na Tržaškem

Trst |
18. apr. 2021 | 10:15
Dark Theme

Milan Bufon velja za mednarodno najbolj citiranega slovenskega družbenega geografa. Tržačan, letnik 1959, ima za samo bogato akademsko in raziskovalno pot, na katero je stopil kot sodelavec Slovenskega raziskovalnega inštituta iz Trsta in se je nato odvijala zlasti med univerzama v Ljubljani in Kopru. Trenutno je znanstveni svetnik pri Znanstveno raziskovalnem središču v Kopru; in ravno založbi Annales ZRS in Slovenska matica sta pred nekaj tedni izdala njegovo znanstveno monografijo Ethnos in topos – Družbene spremembe in narodnostna podoba slovenskih krajev na Tržaškem od leta 1910 do 2015. Knjiga, v kateri je na okrog 300 straneh združil večdesetletno raziskovanje tržaškega družbenega tkiva, je temeljnega pomena za razumevanje sprememb, ki jih je v zadnjih sto letih doživela tukajšnja slovenska avtohtona skupnost.

Vaše najnovejše delo Ethnos in topos nam ponuja zelo natančen vpogled v družbene spremembe, ki so zajele Tržaško v zadnjih 100 letih, natančneje med letom 1910, ko je potekal zadnji avstrijski popis prebivalstva, in letom 2015. Kljub temu, da v uvodnem delu podajate tudi splošno sliko mesta, ste se v svoji raziskavi osredotočili predvsem na podeželje – tako na vasi na območju današnje tržaške občine kot okoliških občin. Kaj je narekovalo to izbiro?

Naj uvodoma povem, da v dobršni meri dolgujem uporabljene raziskovalne metode svojemu mentorju, profesorju Vladimirju Klemenčiču, zamisel o raziskavi pa nekdanjemu ravnatelju Slovenskega raziskovalnega inštituta, profesorju Darku Bratini, v času, ko sem kot sodelavec Slorija pričel svojo raziskovalno »kariero«, to je v 80. letih prejšnjega stoletja. Tedaj sem od dr. Romana Savnika prevzel urednikovanje novega, »zamejskega« zvezka Slovenskega krajevnega leksikona in k tem »lokalnim« temam se nekako »na stara leta« spet vračam, saj predstavlja nenazadnje prav tržaška stvarnost izredno zanimiv »laboratorij« za proučevanje družbene modernizacije na eni strani in njenih vplivov na spreminjanje narodnostne strukture po drugi strani.

Sprva sem želel v raziskavo, ki je večinoma potekala v obdobju 2014–2018, vključiti vse tradicionalno slovenske kraje na Tržaškem, vključno s predmestnim pasom, ki gre od Barkovelj do Sv. Marije Magdalene Spodnje, vendar se je kmalu izkazalo, da bi bil to zaradi samega časovnega obsega in obsega pridobljenih podatkov prezajeten zalogaj. Poleg tega sem v sondnih predraziskavah kmalu ugotovil, da uporabljene »terenske« raziskovalne metode in pridobivanje podatkov s pomočjo lokalnih informatorjev niso najbolj primerne za mestno okolje, kjer se ljudje ne družijo in poznajo več tako, kot so se nekoč, in kjer je tudi zastopanost slovenskega prebivalstva mnogo manjša kot je bila nekoč. Kolikor toliko smo uspeli stanje za leto 1965 in 2015 ugotoviti v Barkovljah (predvsem po zaslugi prof. Marinke Pertot), nobenega vidnejšega rezultata pa nismo mogli pridobiti na primer pri Sv. Ivanu in v Škednju. Nekaj podobnega se sedaj dogaja tudi po nekdanjih slovenskih vaseh, tako da sem nekako ujel »zadnji vlak«, saj bodo tovrstne raziskave v bodoče vse težje ali celo nemogoče tudi v podeželskih okoljih. Vsekakor bom z raziskovanjem same mestne stvarnosti nadaljeval in bo predmet moje naslednje knjige.

Naslovnico svoje knjige je Milan Bufon posvetil podeželankam, saj so, kot pravi, same nosile »več kot pregovorne tri hišne vogale«
Naslovnico svoje knjige je Milan Bufon posvetil podeželankam, saj so, kot pravi, same nosile »več kot pregovorne tri hišne vogale«

Če začneva kar pri prvem mejniku, ki ste ga izbrali za svojo raziskavo, pri ljudskem štetju 1910: ta popis prebivalstva je, kot vemo, pokazal izkrivljeno sliko slovenske prisotnosti na Tržaškem, zato so Slovenci zahtevali njegovo revizijo. Sto let kasneje ste s kritično analizo popisnih pol prišli do novih, drugačnih, zaključkov: katerih?

Prav kritična analiza revidiranega popisa iz leta 1910 na podlagi sicer kar zamudnega pregleda originalnih popisnih pol za posamezna gospodinjstva, ki jih hrani tržaški občinski arhiv, predstavlja enega izmed ključnih elementov moje sedanje obravnave mestne tržaške stvarnosti. Kot znano, je metoda navedbe »običajno uporabljenega jezika« za ugotavljanje narodne pripadnosti močno privilegirala večinski (italijanski) jezik, k temu pa so pripomogli še v mestnem okolju pretežno italijanski občinski popisovalci, ki so vsa slovenska imena praviloma zapisovali v italijanski obliki in popisanim osebam, med katerimi je bilo kar precej nepismenih, tudi »sugerirali« ustrezne odgovore. Revizija, ki so jo leta 1911 opravili v glavnem slovenski in nemški uradniki, je dobršen del teh »napak« odpravila, ne pa vseh.

Naj navedem nekaj podatkov, ki sem jih pridobil v nadaljevanju svoje raziskave: pred revizijo je popis, na primer v Rojanu in Škednju, ugotovil, da je bilo v teh predelih Slovencev okrog 43–44 %, revizija je ta delež dvignila na 63–66 %, moja »revizija revizije« pa je ugotovila, da je bilo v teh predmestnih predelih po objektivnih kriterijih Slovencev kar 76 %, kar gladko zavrača prevladujočo tezo italijanskih proučevalcev, da je revizija popisa iz leta 1910 predstavljala »najvišje možno«, če ne celo »umetno« število slovenskega prebivalstva v mestu. Seveda so te »škarje« in razlike v oceni deleža slovenskega prebivalstva na podeželju mnogo manj odprte in zaznavne, tako da znašajo razlike le nekaj odstotkov, še te pa so opazne le v tistih krajih, kakršna sta zlasti Prosek in Kontovel, kjer je bilo že nekaj več ljudi, ki je delalo v mestu.

V knjigi postrežete z neravno spodbudno oceno, da smo v zadnjih sto letih na Tržaškem izgubili več kot 50 % slovenske populacije ...

Na tržaškem podeželju se je v obdobju 1910–1965 število slovenskega prebivalstva zmanjšalo za 21 %, v naslednjem 50-letnem obdobju do leta 2015 pa še za 37 % (medtem ko je splošni demografski trend na ravni tržaške pokrajine prikazal v prvem obdobju porast za 21 %, v drugem pa upad za 23 %). To pomeni, da je glede na stanje v izhodiščnem letu 1910 ostalo skupno število prebivalstva isto, število slovenskega prebivalstva pa je na podeželju upadlo za kar 58 %.

Primarni razlog za ta upad oziroma za te razlike v demografskem trendu je emigracija, v prvem obdobju zlasti v mesto, v drugem pa tudi v druge kraje in dežele. V prvem obdobju smo registrirali večji upad v manjših, perifernejših krajih, v drugem pa zlasti v večjih, mestu bližjih krajih tržaškega podeželja. Iz tega izhaja, da je spreminjanje narodnostne podobe tradicionalno slovenskih krajev na Tržaškem rezultat kombinacije dveh temeljnih dejavnikov: po eni strani priselitev neavtohtonega italijansko govorečega prebivalstva, po drugi pa emigracije domačega prebivalstva.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava