Dr. Lior Volinz je raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Posveča se preučevanju varnostnih in nadzornih tehnologij ter praks, kot tudi urbanih konfliktov, s poudarkom na njihovih socialnih in političnih posledicah. Po maturi na Jadranskem zavodu združenega sveta v Devinu je dodiplomski študij zaključil v domačem Tel Avivu. Magistriral je v Ljubljani in Stockholmu, nato ga je doktorski študij popeljal v Amsterdam. Več let je delal na Oddelku za kriminologijo na Vrije Universiteit v Bruslju, nakar se je vrnil v Slovenijo.
Trenutno raziskuje v okviru podoktorskega projekta Marie Skłodowska-Curie, SURVEILWEL – Nadzor socialnega varstva: digitalni šivi v mreži socialne varnosti, ki se osredotoča na digitalni nadzor socialnih prejemkov, kjer algoritmična orodja postajajo ključna pri odločanju v socialnih politikah. Na podlagi terenskih raziskav v Jeruzalemu je opisal nabor orodij, s katerim Izrael poleg policije in vojske v varnostne prakse vključuje še druge javne in zasebne akterje ter tehnologije, da lažje uveljavlja sporne varnostne ukrepe.
V svojih raziskavah med drugim proučujete pluralizacijo zagotavljanja varnosti. Ali se danes varnost in nadzor nujno prepletata?
Pri varnosti gre vedno za vprašanje, koga varuješ in pred kom, pri čemer opažamo fenomen, ki mu pravimo sekuritizacija, ko družbeno in politično vprašanje premaknemo na področje varnosti. Varnost je zato sporen pojem, še posebej v Palestini, ker je izključno v rokah izraelske vojske.
Militarizacija družbe je očitna v samem Izraelu, kjer je prisotnost vojakov v javnosti povsem običajno. Močna je tudi prepletenost med gospodarstvom in znanostjo ter vojaškim aparatom ...
Tako je. Kar ste našteli, so primeri vpetosti izraelske družbe v vojne napore, ki imajo tradicionalno manj opraviti z zaščito življenj Izraelcev in veliko bolj z nadzorom nad sosedi – palestinskim prebivalstvom – ter z odvzemom njihove zemlje. Vendar je slika še nekoliko bolj niansirana. Pred letom 2023 smo v izraelski družbi opažali proces izgube zanimanja za konflikt. Večina izraelskih Judov je sicer še vedno opravljala vojaško služenje, vendar je to postajalo vse bolj tehnologizirano: svoje delovne naloge so opravljali v klimatiziranih sobah, brez neposrednega stika z okupiranim palestinskim prebivalstvom. Temu lahko rečemo »deluxe okupacija«. Oblike militarizacije družbe pa se ves čas spreminjajo. Nadzor nad prebivalci Jeruzalema in celotnega Zahodnega brega se zdaj prenaša tudi na druge subjekte, ki kontrolo izvajajo po naročilu države. Seveda cilje še vedno določa izraelska vlada, a s tovrstno eksternalizacijo dela je manj jasno, kdo je za kaj odgovoren. Cilj in namen pa ostajata enaka.
V ta mehanizem torej niso vključeni le državni organi, ampak tudi drugi ljudje, podjetja in korporacije. Na to je v enem od svojih lanskih poročil opozorila tudi poročevalka ZN Francesca Albanese, ki je javno pokazala s prstom na Microsoft, Google, Apple in druge tehnološke velikane.
Odločitev izraelske politike, da privatizira in pluralizira varnostni nadzor nad Palestinci, ima več ciljev. Najpomembnejši je gotovo ta, da se želijo v očeh mednarodne javnosti oddaljiti od izvajanja zločinov nad palestinskim narodom. Ta strategija se udejanja na dva načina. Prvi je privatizacija, ko sporne in nasilne vidike nadzora nad Palestinci prevzemajo zasebna podjetja. To se dogaja denimo na kontrolnih točkah. Drugi pa je tehnologizacija, ko se za nadzor in obvladovanje palestinskih življenj uporablja avtomatizirana tehnološka orodja.
Lahko postrežete s konkretnim primerom?
Vemo na primer, da izraelska vojska Palestince izsiljuje na podlagi vsebin njihovih telefonskih pogovorov. Če ima na primer nekdo izvenzakonsko razmerje, če je nekdo del skupnosti LGBTQI+, če ima nekdo sam ali kdo od njegovih družinskih članov raka – vse te informacije so vnesene v sistem umetne inteligence in se pozneje uporabljajo za izsiljevanje. »Če ne boš sodeloval z nami, bomo tvoji družini povedali, da si gej,« ali »preprečili bomo zdravstveno oskrbo tvojim staršem,« ali »tvoji ženi bomo povedali, da imaš afero,« – to je nekaj primerov takšnih groženj. In takšne nadzorne sisteme omogočajo velike korporacije, med katerimi je tudi Microsoft.
Celoten intervju lahko preberete v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku