»Jaz sem bil edini, ki sem stricu škofu kljuboval, tudi ostro«

Ob koncu pogovora se je Luciano Santin poredno nasmehnil, rekel, da je preobilno govoril, da pa ni njegov problem, kako se bodo besede zgnetle v intervju. Kar sledi, je zato le povzetek dolgega klepeta z upokojenim novinarjem o slavnem stricu, Trstu, Italijanih in Slovencih ter še marsičem. Ne pa o Viktorju Parmi in nedavni koncertni izvedbi opere Zlatorog v tržaškem opernem gledališču Verdi, čeprav največjo zaslugo za koncert nosi tržaški Novinarski krožek in predvsem njegov podpredsednik Santin. Tolikšnega gnetenja časopisna stran ne prenese.

Škof Antonio Santin je bil vaš stric?

Da, brat mojega očeta.

Kako se ga spominjate?

V številni družini so se mu vsi klanjali, jaz sem bil edini, ki sem mu kljuboval, tudi ostro. Po značaju sem tak. Veste, kaj so pravili nekoč? Da sta v Trstu dve osebi, ki ju ne smeš poslati v rit: eden je Vidali, drugi je Santin. Jaz sem strica pošiljal tja, a pošiljal sem strica, ne škofa, zato sem opravičen (se zasmeje). Očital sem mu na primer nacionalizem in on je bil ogorčen.

Kaj vam je odgovarjal?

Da je svojčas celo pridigal v hrvaščini, da naj vprašam duhovnika Čoka – kdo bi to bil, ne vem. Resnici na ljubo verjetno drži, da stric ni nasprotoval Slovencem. Bil je pač ujet v povojne razmere, ko si na eni strani imel Vatikan, na drugi državni ateizem. Cerkveni princ ni imel izbire. Bil pa je tudi žrtev napačne ideje – podobno kot recimo Slataper –, da je za Slovence bolje, če se priključijo italijanski kulturi. Podredil jih ne bi z bombami, kot se to počne danes, je pa ta ideja vseeno nesprejemljiva.

Ste ga pogosto srečevali?

Še kar, tudi ker mi je oče zgodaj umrl. Zgodilo se je leta 1949, imel sem dve leti in pol. Stric je zato tudi za mojo mamo postal referenčna opora. Toda med mano in stricem se je ustvarila usodna pregrada, ki sta jo ustvarili teti Antonia in Benedetta. Ko sem bil star pet ali šest let, sta me oni, ki sta skrbeli za brata prelata, prisilili, da strica vikam, da se mu priklonim, da mu poljubim prstan ... Celo grozili sta mi z odvzemom priimka.

Kako zdaj, s časovne distance, gledate na njega?

Mislim, da bi bilo bolje, ko bi Trst imel drugega škofa. A vseeno strica ne obsojam. Šel je skozi težke čase. Kot vsi je delal napake, a ni jih v slabi veri. Ni bil zloben. Ciril Zlobec, ki je obiskoval semenišče v Kopru, mi je povedal, da se je fašistični režim hudoval, ker so se semeniščniki – ti so bili povečini Slovenci – pogovarjali v slovenščini. Moj stric naj bi takrat sestavil okrožnico, s katero ni povsem prepovedal slovenščine. Prosil je le, da se je ne govori v velikih skupinah, preveč opazno. Livio Sirovich pa mi je povedal, kako sta njegova starša ob prihodu Nemcev tekla k škofu s prošnjo, naj jih prekrsti, čeprav ne bosta nikoli živela v krščanskem duhu. Tega ne bi smel storiti, ampak jima je ugodil.

Govorite o škofu, kaj pa vaše mnenje o stricu? Vas je imel rad?

Najin odnos je pogojevala pregrada, ki sta jo vsilili teti. A moram tudi povedati, kako je naša družina živela po prihodu v Italijo. Rojen sem v Pulju. Avgusta 1946 me je mama nosila v trebuhu in bila namenjena na plažo na Vergaroli. Premislila si je, češ, pretoplo je, lahko škodi otroku. Ko si ne bi premislila, verjetno mene ne bi bilo tu. Bil sem dojenček, ko smo se izselili v Italijo. Vendar nismo bili tako nebogljeni kot ostali ezuli v silosu. To je bila verjetno posledica stričevih posredovanj.

Nekje na spletu piše, da niste živeli samo v Trstu, ampak tudi v Lucci. Je informacija točna?

Da, drži. Po odhodu iz Pulja so nas poslali v Lucco, kjer smo živeli v samostanu, in ko sem bil star pet let, smo prišli v Trst. Seveda ni prijetno, če te izkoreninijo, kljub temu moja mama ni gojila nobenega sovraštva. Vedela je, da je dogajanje v Istri, z Vergarolo vred, posledica tragičnih napak fašizma. Zato me ni vzgojila v sovražnem duhu. Imeli smo tudi slovenske prijatelje. Žal se od njih nisem naučil slovenščine.

Od kod vaše zanimanje za slovensko kulturo?

Bil sem zmeraj radoveden. Hodil sem po mestu, po Trstu, opazoval zgradbe in se poglobil v zgodovino ... Logično je, da če zreš v preteklost, spoznaš, kaj je bil Trst nekoč in koliko je zamolčanih dejstev. Meni se je zdelo naravno, da poglobim tudi slovenski vidik. Žal je nepoznavanje jezika velikanska ovira. A skušam si pomagati. Prebral sem, na primer, vse izvode Il nostro Avvenire. To je bil partizanski dnevnik, ki je izhajal v italijanščini. Na prvi strani je pisalo, da bo Trst zmeraj italijansko mesto, vendar v okviru sedme republike federativne Jugoslavije.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.