Jezikovna okenca bi bilo treba premisliti

Četrt stoletja po sprejetju zaščitnega zakona je pravi čas za obračun doseženih pravic za slovensko narodno skupnost v Italiji, evidentiranje tega, kar je še treba doseči, pa tudi onega, kar bi veljalo spremeniti. Na srečanju z naslovom Slovenščina v odnosu do javne uprave, ki ga je v dvorani krožka Kru.t priredila Slovenska kulturno-gospodarska zveza, kjer je sicer beseda tekla bolj o odnosu javnih uprav do slovenščine kot pa obratno, so sodelovali dosedanji predsedniki paritetnega odbora.

Erika Hrovatin, vodja leta 2017 ustanovljenega Centralnega urada za slovenski jezik pri Deželi Furlaniji - Julijski krajini, ki je operativen od leta 2018, trenutno pa pod njegovim okriljem deluje 14 zaposlenih, je uvodoma predstavila delovanje urada, njegove projekte in tudi finančni pregled sredstev iz zaščitnega zakona, namenjenih rabi slovenskega jezika v javni upravi v okviru 8. člena omenjenega zakona. Zanjo je v zadnjih šestih letih v povprečju šlo 2,5 milijona od skupnih 10 milijonov evrov, kolikor jih iz tega naslova italijanska država namenja slovenski narodni skupnosti v Italiji za delovanje njenih organizacij in sorodne namene.

Urad, ki ga vodi Hrovatin, med drugim tudi koordinira Mrežo za slovenski jezik v javni upravi FJK, pod okriljem katere delujejo t. i. jezikovna okenca. Za delovanje mreže leto namenjajo dober milijon evrov, drugi največji izdatek pa predstavljajo zaposlitve za določen čas preko agencij za posredovanje dela. Teh je 7 na Centralnem uradu za slovenski jezik, 3 pri deželni Službi za manjšinske jezike, 2 na uradu za promet in 1 na uradu za odnose z javnostmi. Agencijske zaposlitve so hitrejše, a tudi pomenljivo dražje, saj znaten delež teh javnih finančnih sredstev v žep pospravijo agencije za posredovanje dela, do česar je bila v nadaljevanju zelo kritična Ksenija Dobrila, ki je opozorila na nesmotrnost takšne porabe finančnih sredstev.

O ozemlju in posebnem statutu

Deželni tajnik SKGZ Livio Semolič je nato dosedanje predsednike paritetnega odbora (Bojan Brezigar se srečanja ni mogel udeležiti) povabil k predstavitvi osrednjih nalog, pa tudi težav, s katerimi so se soočili v svojem mandatu. »Kar je bilo pred 25 leti težko, bi danes verjetno bilo precej lažje,» je o določitvi ozemlja, na katerem se izvaja zaščitni zakon, dejal prvi predsednik Institucionalnega paritetnega odbora za vprašanje slovenske manjšine Rado Race. Opozoril je, da od treh razlogov, zaradi katerih je FJK dobila poseben statut, ostaja le še eden, to je prisotnost slovenske narodne skupnosti, kar se po njegovem mnenju premalo poudarja.

Jole Namor, ki je na čelu paritetnega odbora nasledila Bojana Brezigarja, je kot osrednji izziv svojega mandata omenila oblikovanje pravilnika za porazdelitev finančnih sredstev iz zaščitnega zakona. Spregovorila je tudi o razlikah med pokrajinami, saj so jezikovne razmere na Videmskem drugačne od tistih na Goriškem ali Tržaškem. V nadaljevanju je bilo večkrat slišati, da bi bilo t. i. jezikovna okenca treba premisliti, saj da gre za storitev, ki ne ustreza več današnjim navadam, Namor pa je v zvezi s tem opozorila, da so za taka okenca v marsikateri občini na Videmskem dragocena prisotnost.

V času, ko je paritetnemu odboru predsedovala Ksenija Dobrila, je bila v ospredju skrb za slovenski jezik, takrat je tudi zaživel Centralni urad za slovenski jezik. Dobrila je ob tem poudarila, da vse doseženo ne bi bilo mogoče, če njenim predhodnikom ne bi uspelo vzpostaviti zakonske infrastrukture in tudi njene implementacije.

Tako Dobrila kot njen naslednik Marko Jarc, mandat katerega se je sklenil v začetku letošnjega leta, sta ocenila, da so jezikovna okenca v aktualni obliki neučinkovita. Pri novem osmišljanju te storitve bi lahko pomenljivo vlogo odigrala digitalizacija, sta si bila enotna.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.