»Kasneje sem začel razmišljati, zakaj se Tito ni rokoval z mano«

Aljoša Žorga je bil svetovni prvak leta 1970, bil je direktor Maksimarketa v osemdesetih letih, bil je marsikaj. Njegovo življenje je zdaj opisano v avtobiografiji, ki nosi naslov Osebno. Prejšnji teden so jo po zaslugi AKK Bor predstavili tudi v Trstu, mestu maminih prednikov. Bralce v zamejstvu bo gotovo zanimalo, da spomini ne govorijo le o medaljah in slavnih košarkarjih, temveč tudi o, recimo, Saftiju in propadli veliki čezmejni naložbi.

Ko štejete svoja življenja, koliko jih je?

Ko sem presekal s športom, se je začelo poslovno življenje, bil sem ekonomist, nato sem se ukvarjal z družinskim podjetjem. Za hec bi lahko rekel tri.

Starši vaše mame so bili Primorci. Stari oče je bil rojen v Brdih, mamina mama na Tržaškem krasu. Ste ugotovili, v kateri vasi?

Žal sem pozabil, od kod je točno bila. Čeprav sem Ljubljančan, se imam tudi za Primorca. Dokler nisem šel v šolo, sem bil pod patronatom primorske stare mame (se zasmeje).

Kakšen je bil občutek, ko se je Tito leta 1970 rokoval z vsemi svetovnimi prvaki, le z vami ne?

Nisem imel slabega občutka, samo tisti kratek trenutek mi je bilo malo nerodno. Šele kasneje sem ob poslušanju družinskih zgodb in prebiranju raznega gradiva začel razmišljati o tem.

Tito je poznal vaša prastrica Jakoba in Marcela Žorgo ...

Da, Josip Broz je bil tudi namestnik mojega starega strica Jakoba Žorge, ko je bil ta organizacijski sekretar CK Komunistične partije Jugoslavije. Sorodniki so mi večkrat povedali, da so bili Tito in brata Žorga v sporu (Jakob Žorga je leta 1942 umrl zaradi domnevne izdaje vodstva komunistične partije, op. ur.). Šele po teh pripovedih sem rokovanje, ki ga ni bilo, postavil v kontekst. Vsekakor, daleč od tega, da bi pogrešal roko Josipa Broza – Tita.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku