»Knjigo skrijem ponoči, ob sedmih zjutraj jo že najdejo«

Pogovor z Marino Vesselizza v kavarni ob rojanskem mostu je bil presenetljiv. Izhodišče zanj so bile igrice, ki jih ta tržaška bančna uslužbenka prireja za dvig bralne kulture. Se pa je klepet naposled prevesil v tehtna razmišljanja in tudi v nepričakovano razkritje, da je njena mama Slovenka.

Vi ste torej ta gospa, ki skriva knjige po Trstu?

Če mi rečete gospa, ni v redu (se zasmeje). Jaz sem norica, ki ob dveh ponoči z dežjem in vetrom skriva knjige po avtobusnih postajah.

Zakaj ste si zamislili lov na skrite knjige?

Veliko ljudi žal enostavno pozabi brati. Zato sem razmišljala o igrici, ki bi vzbudila zanimanje za knjige. S prijateljico sva pomislili, da jih je najbolje skriti na avtobusnih postajah, ker so prepišna točka. Srbski prijatelj, pisatelj, mi je svetoval, naj se igra imenuje Libri verdi fritti alla fermata del bus (Ocvrte zelene knjige na avtobusni postaji).

Na socialnih omrežjih objavite namig, kje se skriva knjiga. Kdo se lahko udeleži lova?

Kdorkoli. Namig objavim na Instagramu, Facebooku in svojem Whatsappu. Šest tednov zapored objavim en namig na teden. Čim nekdo najde skrito knjigo, jo lahko vzame. Namigi so zelo enostavni. Knjigo skrijem ponoči, ob 7. zjutraj jo že najdejo.

Čigave so knjige, vaše?

Da, knjige so moje.

Na ta način nekoliko razbremenite domače police ...

Tudi. Čeprav je načinov, da se znebiš knjig, veliko. S prijateljicami tvorimo skupino ljubiteljic knjig – nadele smo si ime Lettrici felici (Zadovoljne bralke). Dobimo se ob aperitivu in si izmenjamo mnenja o knjigah, knjige pa si tudi podarjamo ali izposojamo.

Od kod izvira vaša strast do branja?

Začelo se je, ko so mi ob prvem obhajilu podarili knjigo prigod barona Münchhausna. Potem sem se trmasto lotila Potovanja okoli sveta v 80 dneh. Vzelo mi je veliko časa, a zadoščenje, ko sem prebrala knjigo, je bilo neizmerno. Sledila je knjiga Male ženske, ki sem jo nato prebrala še ogromnokrat.

Branje mi je zlezlo pod kožo. Brala sem, kar sem našla doma, tudi če knjige niso bile primerne mojim letom.

Doma ste jih verjetno imeli veliko.

Nekaj že, a ne zelo dosti.

Koliko knjig pa imate danes?

Zelo dosti.

Ste jih poskusili prešteti?

Nikoli, ker so same le vir zabave in življenjska strast, ne pa kaj drugega. Jih pa vsako leto vzamem s polic in pospravim, saj so nekatere tako stare, da se nabirajo molji.

Koliko knjig preberete na leto?

Lani sem jih 120, letos zaenkrat 40.

Kdaj berete?

Vsakič, ko morem, tudi med 20-minutno pavzo v službi. Zmeraj imam s sabo knjigo ali bralnik Kindle.

V službi ste recimo osem ur, verjetno vam nekaj časa vzame tudi skrb za otroka in dom ... Koliko ur potemtakem spite?

Pet ur. Moram pa povedati, da ne gledam več televizije.

Ste svojo strast prenesli na otroka?

Zaenkrat ne oziroma deloma. Starejši, star je 15 let, zdaj v glavnem bere samo Marvelove stripe. Mlajši, ki ima 11 let, pa bere z veliko težavo. Tu se pojavi vprašanje, kako naj ravnamo starši: če otrokom preveč težiš, je učinek ravno obraten od želenega. Moram pa povedati, da veliko knjig posodim prijateljicam starejšega sina. To potrjuje, da najstniki vendarle berejo.

A raziskave branosti kažejo na upad ...

Ampak ste videli, kaj je bilo prejšnji konec tedna na knjižnem sejmu v Turinu?

Veliko obiskovalcev, a tudi nepredstavljivo veliko založb.

Saj, najlepše je bilo na prizoriščih z manjšimi založbami. Zakaj bi obiskala razstavni prostor Giuntija ali Garzantija, ko pa se njihove knjige lahko kupi v katerikoli knjigarni? Najlepše je bilo obiskati razstavni prostor malih založb, ker si tam videl knjige, ki jih drugače ne vidiš.

Kupujete veliko knjig?

Da, kupujem jih veliko.

Zdi se, kot da vas je vprašanje spravilo v zadrego ...

(Se zasmeje) Vsak ima svoj konjiček. Možu so všeč računalniki, meni knjige. Ko grem kupit čevlje, mi reče, da v trgovino vstopi en par čevljev in nje izstopi drugi par. Glede knjig pa ne sme reči ničesar.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.