Ko je tržaška pokrajina priznala slovenščino

V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega obujanja spominov iz preteklosti« na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2009 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.

Danes nadaljujemo obujanje spominov s prispevkom o novem statutu nekdanje tržaške pokrajinske uprave, v katerem so posebno priznali in zaščitili pravico do rabe slovenskega jezika. Članek je bil objavljen v četrtek, 15. oktobra 2009.

Pokrajina Trst vrednoti kulturne, jezikovne in verske različnosti, ki so navzoče v tukajšnji stvarnosti. V tem okviru posebno priznava in ščiti pravico do rabe slovenskega jezika. Ta stavek v novem statutu pokrajinske uprave, ki je bil na koncu odobren, je v pokrajinskem svetu sprožil pravi politični direndaj z obstrukcijo in neverjetnim obnašanjem nekaterih svetnikov desne opozicije.

Eden od njih (Claudio Grizon iz vrst Forze Italia) je posmehovalno stopil v sejno dvorano celo s pico v roki z namenom, da bi jo med sejo mirno pojedel. Predsednik skupščine Boris Pangerc ga je pravilno opozoril, da pokrajinski svet ni gostilna. Ravno prijetno ni bilo niti za voditeljico Demokratske stranke Mario Monteleone, katere držo je opozicija primerjala z rdečimi kmeri v Kambodži ...

Leva sredina, ki podpira predsednico Mario Tereso Basso Poropat, je strnjeno zavrnila vse popravke opozicije, ki je - podobno kot na prejšnjih sejah - proti statutu izvajala obstrukcijo.

In to kljub temu, da ji je večina pred razpravo ponudila roko in pokazala pripravljenost za soočenje. Do tega ni nikoli prišlo, ker je desnica kot pogoj za kakršen koli dialog postavila črtanje omembe slovenščine v novem statutu. Ker tega ni dosegla je ubrala pot obstrukcije, ki se ji na koncu ni obrestovala.

»Nisem novinka v politiki in se že kar nekaj let ukvarjam z javnimi upravami. To kar sem tokrat doživela na pokrajinski seji pa presega vse meje dobrega okusa. Ne gre samo za svetnika s pico, ampak za žalitve in napade, ki jih človek redkokdaj sliši tudi na ulici,« pravi Mariza Škerk iz Demokratske stranke. Konec dober, vse dobro. Bistveno je, da so pravice slovenske manjšine našle mesto v novem statutu, dodaja Škerkova. Izrecno izpostavlja, da je proti slovenščini volil tudi devinsko-nabrežinski podžupan Massimo Romita.

»Desnica je pokazala svoj pravi obraz, ki je takšen, kot je bil pred leti,« ugotavlja Elena Legiša iz vrst Stranke komunistične prenove. Čudi jo, da tudi nekateri v slovenski manjšini še vedno govorijo o moderni desnici, ki je v bistvu stara desnica. Z ljudmi, ki zagovarjajo tako nazadnjaška stališča, po mnenju zastopnice SKP ni mogoč noben dialog.

Za Zorana Sosiča (DS-Slovenska skupnost) je na koncu najbolj pomembno, da je leva sredina, kljub hudi obstrukciji desnice, ostala zvesta svojim principom, s katerimi je leta 2006 zmagala na volitvah. Še tako agresivna desnica je morala kloniti pred enotno večinsko koalicijo, kar je po Sosičevem mnenju dobra popotnica ne samo za statut (do odobritve manjka še 59 členov), temveč tudi za druge obveze, ki čakajo Pokrajino.

In vendarle četrti člen statuta, ki je izzval tako napadalno reakcijo opozicije, ni v resnici nič posebnega.

Pravica do rabe slovenščine je vključena v širše poslanstvo in v naloge pokrajinske uprave v vsestransko pisanem okolju, kot je tržaško. Pokrajina med drugim podpira politiko miru in dialoga med vsemi narodi. V tem sklopu spodbuja mednarodno sodelovanje, politiko sprejemanja in integracije. Povsem normalne in naravne vrednote, a očitno ne za desnico, ki je brez sramu priznavala, da jo pri vsem tem moti le slovenščina.

S.T.