Konflikt, ki vseskozi tli in občasno izbruhne kot vulkan

Pisateljica Widad Tamimi je iz čisto posebne družinske dediščine, ki združuje palestinski in judovski element (njen oče je namreč Palestinec, mati pa iz judovske družine tržaških korenin), črpala pripovedne pramene za svoj roman Vrtnice vetra (založba Sanje, prev. Gašper Malej). Njen ded po materini strani, Jud, je zaradi rasnih zakonov zapustil Trst, njen oče pa je leta 1967 moral zapustiti Hebron, ko so ga okupirali Izraelci. Poleg omenjenega romana je pri italijanski založbi Mondadori izdala še roman Il caffè delle donne, izbruh pandemije pa je zakasnil izid njenega tretjega romana, Pomaranče iz Jaffe, v katerem predstavlja zgodbo Palestinca, ki je v Slovenijo prihajal po les, iz katerega je izdeloval zabojčke za svoje pomaranče.

Avtorica se je rodila v Milanu, življenjska pot pa jo je naposled ponesla v Ljubljano, kjer si je ustvarila družino. Prošnja za intervju je do nje prispela ravno med selitvijo nazaj v Slovenijo: pogovor je stekel med enajstdnevnimi oboroženimi izraelsko-palestinskimi spopadi, zaključil pa se je po prekinitvi ognja.

Kakšni občutki vas glede na vašo družinsko zgodbo prevevajo, ko opazujete dogajanje na Bližnjem vzhodu, kakršnega spremljamo v teh dneh?

Čeprav je žalostno in alarmantno, tako dogajanje nikakor ne preseneča. Tudi takrat, ko stopi v ozadje ali se moč njegovih sunkov zmanjša, konflikt ostaja nerešen. Je kot vulkan, ki spi in se vsake toliko prebudi z eksplozijo. Zato, kljub tesnobi, ki jo vzbujata smrt in ranjenost mnogih – premnogih – ljudi, kdor je povezan s tem ozemljem dobro ve, da ga že več kot pol stoletja tudi v trenutkih navideznega zatišja nasilje vedno znova pretresa, sicer v različnih oblikah, a ne da bi kdaj povsem pojenjalo.

Celoten intervju v jutrišnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.