»Ljudje so končno dočakali padec meja«

Rodila se je v Trstu – njen oče je bil znani intelektualec in politik Marino Vocci – živi v naselju Kaldanija na hrvaškem delu Istre, dela pa za TV Koper-Capodistria. Kako bi bilo drugače: noč med lanskim 31. decembrom in letošnjim 1. januarjem je bila za Martino Vocci posebno lepa, polna radosti in tudi prežeta s spominom na očeta, ki je bil zapisan Istri.

Na socialnem omrežju ste zapisali, da je bilo to najlepše silvestrovanje v vašem življenju. Še drži ali je zapis nastal na valu navdušenja?

Potrjujem in podpišem. Kot prvo sem vedela, kje moram preživeti večer. Morala sem biti na meji, na kateri so odpravili mejni nadzor. Drugi razlog, da je bilo izjemno lepo, je bila pijanost od veselja. Ljudje, ki so si za padec meja prizadevali dalj časa, so ga končno dočakali.

Na katerem mejnem prehodu ste pričakali polnoč?

Bila sem na mejnem prehodu Sečovlje-Plovanija, to pa iz dveh razlogov: ker je tam potekala uradna slovesnost in ker je to mejni prehod, po katerem grem zelo pogosto, zlasti poleti, ko so na Dragonji zelo dolge vrste. Zvečer smo povečerjali doma, nato pa se peš spustili do Plovanije. Od moje hiše je 15, 20 minut hoje.

Opišite svoje občutke.

Čeprav bo banalno, moram omeniti svojega očeta. Ko je leta 1982 ustanovil krožek Istria, si je močno želel združene Istre. Pot do tega cilja je po njegovem prepričanju vodila skozi kulturo, a tudi skozi Evropo. Zato je leta 1993 organiziral obisk Evropskega parlamenta v Strasbourgu. Bila sem zraven.

Kdo so se udeležili tega obiska, ljudje iz Italije, Slovenije ali Hrvaške?

Ljudje iz vseh teh držav, recimo krajevni upravitelji. Bili smo gostje Alexandra Langerja, še enega velikega graditelja mostov. Ta padec meja je zato kronanje velikega ideala, ki sem ga posvojila, in je dokaz, kaj je Evropa. Evropa ne more biti rešitev za vse, lahko pa zbliža ljudi, ki so doživeli mnogo travm. Takrat, ko je moj oče organiziral ta obisk, se je odvijala vojna na Balkanu. Zaradi te vojne so se že obstoječim travmam pridružile nove. No, danes med ljudmi na tem območju ni več meja. To se mi zdi velik dosežek, do njega pa smo prišli z mnogimi malimi koraki. Ta obisk je bil eden od mnogih.

Kdaj je vaš oče zapustil rodno Istro in prišel v Trst?

Leta 1954 takoj po Londonskem memorandumu. Krenili so prve dni novembra z vozom in kravo. Kravo so prodali in začeli novo življenje. Najprej so živeli v begunskem taborišču na Opčinah, nato v Sesljanu.

Kako pa ste vi, ki ste rojeni v Trstu, prevzeli istrsko identiteto?

Naj vam dam primer: dolgo sem govorila v narečju samo doma, se pravi z očetom, mamo, sestro, nonom in nono.

Celoten intervju lahko preberete v nedeljskem Primorskem dnevniku.