»Migranti so postali grešni kozel, kar je seveda absurd in tragedija«

»Nisem svetnica,« se ob koncu pogovora nasmehne Martina Samsa. Res je, tržaško Slovenko, ki je kot medicinska sestra zaposlena v javnem zdravstvenem podjetju Asugi, ne obdaja svetniški sij. Kvečjemu jo ovija cigaretni dim. Toda že prizorišče pogovora priča o nevsakdanjem humanitarnem čutu: klop pred tržaško železniško postajo in pogled na nekaj desetin migrantov, ki igrajo žogo. Preden bi se pogovor začel, pa je Samsa v zapuščeno skladišče Silos, kjer v nesnagi in mrazu prenočuje več migrantov, nesla nekaj lesa, ki naj bi pomagal zakuriti ogenj.

Pogosto prihajate sem?

Enkrat, dvakrat tedensko. Včasih sem tukaj tudi več dni, ker je Lorena Fornasir (vodja humanitarne organizacije Linea d’Ombra, op. a.) večkrat odsotna, saj predava po Italiji o svojem delu.

Kdo je poiskal koga? Vi njo ali ona vas?

Ko je moja prijateljica Maria, zdravnica po poklicu, šla v pokoj, sva skupaj prišli sem in vprašali, kako bi lahko pomagali. Jaz sem si že dolgo želela konkretno pomagati beguncem, ker se mi smilijo in ker se mi ne zdi prav, kako se obnašamo do njih. Migrantov ne bomo ustavili z zidovi. So kot reka.

Vaša prijateljica je v pokoju, a vi prihajate sem po službi ...

Da. Če bi prihajala prej, ne bi bilo smiselno. Ljudje se začnejo zbirati po petih popoldan.

Migranti prihajajo na ta trg, ker vedo, da tukaj dobijo pomoč?

Migranti vejo, da če pridejo sem, dobijo medicinsko pomoč, večerjo, obleke ...

Kako vi konkretno pomagate migrantom?

V glavnem jim obvežem rane in jim dam zdravila. Nekateri migranti bi to pomoč prejeli tudi v sprejemnih centrih, ampak tam ni tako kot tukaj. Tukaj se počutijo sprejete, tam je odnos do njih drugačen.

Kje dobite zdravila?

Dajo nam jih nekateri zdravniki ali pa jih nabavijo organizacije. To so v glavnem zdravila brez recepta, saj so migranti v glavnem mladi fantje, ki so večinoma zdravi. Težave, ki jih imajo, niso hude: prehlad, glavobol, zobobol, želodčne težave ...

Pa se vam je kljub temu zgodilo, da ste naleteli na nekoga, ki je potreboval bolniško oskrbo?

Zgodilo se je, da si je eden med igranjem z žogo prerezal brado in je potreboval tri šive. Njega smo poslali v bolniško oskrbo. Pošljemo tudi nekatere druge, največkrat zaradi zob. Moram reči, da jih v bolnišnici ne zavrnejo in jim dajo antibiotike.

Je to vaša prva humanitarna izkušnja?

Te vrste gotovo. Pred veliko leti sem delala za Telefono amico, prevedeno Prijateljski telefon. Tam smo 24 ur dnevno poslušali ljudi. V glavnem so klicali osamljeni ljudje. Bilo je zanimivo, a sem se tudi naveličala. Bila sem mlada in se mi ni dalo poslušati zmeraj enakih zgodb.

Koliko let ste bili na Prijateljskem telefonu?

Šest, sedem let. A to ni primerljivo s tem, kar delam zdaj. Tam smo samo viseli na telefonu ...

Tukaj pa delate na terenu. Kako je bilo prvič?

Ko vidiš, kaj doživljajo ti ljudje, spoznaš neko drugo realnost. Vse, o čemer si razmišljal prej, se ti zdi manj vredno. Pravo, realno življenje je tukaj. Ljudje so bogi in se ne ukvarjajo tako kot mi z ... Ne vem, kako bi rekla.

Z navlako?

Da, navlako. Mi razmišljamo samo, kako se bomo oblekli in kam bomo šli na dopust. S tem nočem reči, da je tukaj žalostno. Migranti, ki pridejo sem, niso žalostni. Samo na začetku so obupani, potem je drugače. Veseli so in imajo upanje v boljšo prihodnost. Migranti, ki jih srečaš tukaj, so v glavnem mladi, večinoma 21- ali 22-letniki. Ne izhajajo iz najbolj revnih družin, ker skrajno revni migranti si poti v Evropo ne morejo privoščiti. Ti, ki jih vidiš tukaj, so v glavnem otroci staršev, ki so naredili to, kar bi naredil vsak, če bi se začela vojna: prodaš vse, denar daš otroku in upaš, da mu bo uspelo priti na varno. Jaz bi tudi naredila tako in upala, da bo sin srečal ljudi, kot sem jaz, ki sprejmejo ljudi, in ne takih, ki razmišljajo drugače.

Zakaj nekateri gojijo tako negativen odnos do migrantov?

Otroci ali mladi, ki govorijo proti migrantom, so to pobrali v družini. Drugače pa je za te predsodke kriva družba. V družbi se je ustvarilo mnenje, da so migranti krivi za vse naše probleme. Postali so grešni kozel. Kar je seveda absurd in tragedija: krivimo najrevnejše ljudi.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.