Mladi in internet

Strokovnjaki so za mlade, rojene po letu 1995, skovali zelo prikladno oznako. Pravijo jim digitalni domorodci, saj so ti celo svoje življenje preživeli ob prisotnosti interneta in pametnih telefonov. V naši družbi je v starostni skupini od 15. in 24. leta malo manj kot 90 % rednih uporabnikov socialnih omrežij, kar 99 % pa se dnevno povezuje z medmrežjem, v glavnem prek telefona.

Izmenjujejo si sporočila, brskajo po spletu (zlasti po YouTubu) in socialnih omrežjih (najbolj popularni so Instagram, TikTok, nekoliko manj Snapchat in Facebook, ki je aktualen za dvajsetletnike in starejše) ter igrajo igrice. Seveda vsakodnevno večurno brkljanje v digitalnem svetu vpliva na njihovo življenje, obnašanje in počutje. Delež mladih, ki bere časopise ali revije, se je tako v 20 letih od 50 % zmanjšal na 10 %, močno se je znižal tudi delež tistih, ki berejo knjige. Raziskave potrjujejo, da zaradi (vendar ne zgolj) tako intenzivne uporabe digitalne tehnologije, mlajše generacije milenijcev beležijo višje stopnje anksioznosti, depresije in osamljenosti od t. i. digitalnih priseljencev, se pravi tistih, ki smo internet spoznali v zgodnji odrasli dobi ali kasneje.

Razlogi za zatekanje v virtualni svet

Otroci in mladi radi preživljajo čas v simuliranem svetu iz različnih razlogov. V njem iščejo posredno in neposredno interakcijo z uporabniki, ki delijo podobne interese, predvsem pa je to čisto njihov, zasebni prostor, kjer helikopterski starši, v katere so se spremenili pripadniki generacije X, niso prisotni. Je kraj za sprostitev, eksperimentiranje z identiteto, povezovanje, zabavo in igro. To, kar smo starejši počeli drugje – na dvorišču in po ulicah – mladi zdaj počnejo pred zaslonom, kajti virtualni svet je zanje enakopraven del realnosti. Korak od redne uporabe do zasvojenosti je zelo kratek, vendar prepoved uporabe digitalnih medijev ni ukrep, s katerim bi lahko starši dosegli želen učinek. Tehnologija je namreč del našega vsakdana in dobro je, da jo otroci spoznajo že zgodaj, pomembno pa je, da skupaj določimo pravila o tem, čemu so namenjene posamezne aplikacije in njihovi uporabi odmerimo točno določen čas. Podobno kot si na dnevni ravni vzamemo čas za spanje, učenje, kuhanje in šport, lahko nekaj časa namenimo internetu.

Koliko je dovolj in koliko preveč?

Pediatri in razvojni psihologi priporočajo, da otroci do tretjega leta starosti sploh nimajo stika z napravami z zasloni. V tem obdobju poteka namreč intenziven razvoj možganov in globinske zaznave, katere razvoj lahko zmotijo ravno zasloni. Do petega leta starosti je priporočena manj kot ura na dan in to vedno v navzočnosti staršev. Tehnologija je lahko v tem času medij, ki spodbudi otroško radovednost in zanimanje. Pazimo le, da so vsebine primerne za otroke. Do 12. leta je skrajna meja uporabe ura in pol na dan. V tem času naj bo internet vir informacij, ki dopolnjuje interese otrok v realnem življenju. Nikakor naj ne postane glavna dejavnost ali nadomestilo gibanja na prostem.

V najstniških letih se pravila težje spoštujejo, sploh, če so vsiljena. Zato je ključnega pomena, da z otroki ustvarimo zaupanje, z njimi se pogovorimo o slabih izkušnjah in jih opozorimo na pasti – od vrstniškega nadlegovanja in nasilja do varovanja zasebnosti. Na internetu bodo vsekakor iskali nova poznanstva in preizkušali svoje meje, nujno pa je, da ohranijo stike tudi z vrstniki v realnem svetu.