»Najlepši je stik z ljudmi«

Miloš Cotič je hvaležen sogovornik. Tem za pogovor z njim ne zmanjka, anekdot niti, dovtipov še manj. Tudi zaradi tega je ta Sežančan zelo priljubljen v Križu (tistem tržaškem), kjer od leta 2019 vodi vaško trgovino. Med Slovence v Italiji pa je prišel že mnogo pred tem – zaradi veselih druženj, poroke, dela, športa in celo politike.

Vaških trgovin je zmeraj manj, vedno več jih zapira. Kako se v teh razmerah počutite vi, ki vztrajate?

Imam že dovolj let, da si lahko privoščim delo v taki trgovini. Najpomembnejše je veselje do dela, ne pa ekonomsko stanje.

Se pravi, da delate brez dobička?

Skoraj brez. Nekaj ga je za preživetje, a nič kaj več od tega. Zdaj, ko je pekarna v Križu zaprla, je za pet procentov več prometa, a ne glede na to – ne splača se. Meni pa je vseeno lepo, ker se v Križu dobro počutim.

Kaj je najlepše?

Stik z ljudmi. Dobro se počutim tako z italijansko skupnostjo – Križani bi rekli z ljudmi iz novih hiš – kot s Križani in tudi mladimi ljudmi. Zato pa moraš biti odprt do vseh in tudi prenesti male žalitve.

Na primer?

Ker v trgovini nimaš vsega, ti rečejo: »Bomo šli pej drugam.« To je zame neka žalitev, pri kateri pa imajo ljudje prav. Marsičesa, kar bi rad imel v trgovini, ne nabaviš, bodisi ker je trgovina premajhna bodisi ker se iz ekonomskih razlogov nekaterih stvari ne splača naročiti, na primer hitro pokvarljivo robo.

Koliko rednih strank mora imeti vaška trgovina, da preživi?

Tudi sto je dovolj, če vsak zapravi deset evrov dnevno. So pa dnevi, ko jih v trgovino pride samo 50 in potroši pet evrov. Vaške trgovine so pač take, da ljudje ne napolnijo vozičkov oz. ne delajo velikih »špež«.

Zakaj?

Starejši ljudje, v glavnem ženske, večinoma nakupujejo pri meni ali pri kolegu Guštinčiču, ki na glavni cesti prodaja bioizdelke. Ampak vsi ostali, mlajši, pridejo k meni, le ko popoldan odprejo hladilnik in ugotovijo, da jim manjkata dve reči. Ljudje, ki delajo, pač nakupujejo v trgovskih centrih, ko se vračajo iz službe.

Celoten intervju lahko preberete v nedeljskem Primorskem dnevniku.