»Nalašč sem delala tisto, kar sta oče in mama zavračala«

»Bila sem precej uporniška, nalašč sem delala tisto, kar sta oče in mama zavračala,« sredi pogovora na svojem domu v Bazovici pove Magda Jevnikar, zadnja od štirih otrok Martina Jevnikarja in Nede Abram. Moral bi sicer biti intervju o marsičem, a prevladala so vprašanja o – kakorkoli – nadvse zanimivi družini.

Niso vsi priimki nevtralni. Koliko je vaš vplival na vaše odraščanje?

Dosti. Ob vsakem koraku me je kdo spomnil, da sem jaz Jevnikar. Nisem dobro razumela, kaj to pomeni, sem pa zaznavala, da je za nekatere to bilo dobro, za nekatere pa ne. Najhuje je bilo na nižji srednji šoli pri Svetem Ivanu. Pri tistih letih imaš že dovolj težav sam s sabo, nekateri sošolci pa so mi očitali, da sem privilegirana ali pa da imam lepe ocene, ker sem Jevnikar.

Ste slišali tudi očitke o domobranstvu?

Neposrednih očitkov nisem ali jih morda nisem razumela. Ko sem bila na višji srednji šoli, mi je sošolec povedal, da je bil v Dijaškem domu sestanek, na katerem so govorili, kateri profesorji so beli in koliko so beli. In kaj so rekli o mojem očetu, sem vprašala. »Ma ne, nič hudega,« je bil odgovor. Ko pa sem nekoč šla na ples v Dijaški dom, se je predme postavil starejši sošolec in mi rekel: »Kaj delaš tukaj?«

Njemu se je zdelo, da je bil tisti ples samo za »rdeče«?

Da, če poenostaviva. Tako zelo smo bili ločeni. Hodila sem tudi na plese, ki so jih prirejali skavti. Na enega sem pripeljala svojega takratnega fanta, ki je bil iz levičarske družine. Naša voditeljica je rekla: »Kaj dela ta tukaj?« Zaradi teh zadev sem ves čas iskala ravnovesje.

Kdaj ste ga našli?

Nikoli ga nisem. Dva dni preden je umrl moj oče, sem preživela z njim čudovit popoldan v bolnišnici. Prišlo pa je do kratkega stika, ko sem ga prosila, naj mi pove, kako je bilo med vojno. Vedela sem, da ni bil vključen v nobeno formacijo. Nisi čutil potrebe, da greš v partizane, sem ga vprašala. Kdor ni doživel tistega časa, ne razume, mi je odgovoril.

Oče se je bližal koncu, a vi ste vseeno čutili potrebo, da ga sprašujete o tem?

Da, ker ni rad govoril o tem, ampak meni ni šlo v glavo, da je med vojno poučeval na gimnaziji v Ljubljani in živel, kot da vojne ne bi bilo. Stric, ki je živel v Kanadi, pa je bil dosti bolj zgovoren. Stara sem bila okrog 30 let, ko nas je obiskal in preživel mesec pri nas. Takrat sem razumela, da so bile med vojno stvari zelo komplicirane.

Ste kdaj čutili, da vam dijaki zaradi priimka ne zaupajo kot profesorici zgodovine?

Spomin je varljiv in morda nisem vsega opazila. Lahko pa rečem, da smo igrali z odkritimi kartami. Zadnja leta pred upokojitvijo sem dijakom, čim smo začeli obravnavati drugo svetovno vojno, rekla, da morda nisem prava za razlaganje takratnega dogajanja, naj si sami skušajo ustvariti svoje mnenje in da vsaka družina hrani svoj spomin. Nato sem povedala zgodbo svojega očeta. A moja družina ni samo moj oče, je tudi moja mama, rojena v Trstu.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.