»Naš največji dosežek? Da otrok nismo vzgojile v duhu sovraštva«

Munira Subašić, predsednica združenja Matere Srebrenice, se že trideset let bori za resnico in pravico v zvezi z genocidom v Srebrenici. V genocidu je izgubila moža, mlajšega sina in dvajset ožjih družinskih članov. Z njo smo se pogovorili pred dvema mesecema na njenem domu v Potočarih, kjer nas je pričakala s pravo pojedino.

Koliko žensk, ki so preživele genocid, še živi v Srebrenici?Ni nas veliko. Redke matere, ki so sklenile, da se vrnejo, so to storile iz ljubezni do umorjenih možev, sinov in drugih sorodnikov. Tu smo postavile spominski park s pokopališčem, ki nam pomeni vse. Tam se počutimo najbolje.

Kateri so bili največji uspehi v zadnjih tridesetih letih?Pričala sem na vseh sodiščih, ki so se izrekla o odgovornostih za genocid v Srebrenici. Najbolj sem bila srečna, ko sem zločincem zrla v oči in poslušala sodnika, ki jih je obsodil in dosodil, da so odgovorni za genocid nad ljudmi, ki so imeli drugačno ime in priimek in so bili pripadniki drugačne veroizpovedi. Sicer pa si srebreniške matere v največjo čast štejemo dejstvo, da otrok nismo vzgojile v duhu sovraštva.

Kljub vsem dokazom in obsodbam je še veliko takih, ki genocid zanikajo.V Bosni in Hercegovini je negacija srebreniškega genocida kaznivo dejanje. Kljub temu je ljudi, ki zanikajo genocid, in drugih budal na pretek. Toliko jih je, da bi jih lahko izvažali. Za tako situacijo je vsekakor kriva Evropa. Evropa je bila med tistimi, ki so dopustili, da se je genocid zgodil, in tistimi, ki po vojni niso storili ničesar za žrtve genocida. Obratno, nagradili so agresorje.

Mislite na Daytonski sporazum?Dayton je največja krivica, ki so jo storili žrtvam genocida. S sporazumom so nagradili agresorje na Bosno in Hercegovino, zločince, ki so odgovarjali za genocid.

Trideset let po Srebrenici smo priča novemu genocidu. Vzporednica z Gazo je v takem pogovoru nujna.Genocid v Srebrenici in Genocid v Gazi sta v svojem bistvu enaka. Med njima obstaja le ena velika razlika.

Katera?V Srebrenici sprva ni bilo dokazov o genocidu. Kasneje so začeli odkrivati množična grobišča, srebreniške matere smo se tako morale same proti vsemu svetu postaviti v bran resnici. Z vztrajnim bojem smo zmagale in pred mednarodno javnostjo dokazale, da je prišlo v Srebrenici do genocida. V Gazi obstajajo dokazi. Videoposnetki, fotografije, pričevanja. Za vse to bo na koncu nekdo odgovarjal.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku