»Ne moreš povedati, kako je bilo na Golem otoku hudo, včasih pa tudi lepo«

»Ne moreš povedati, kako hudo je bilo pogosto na Golem otoku. Težko pa opišeš tudi, kako lepo je bilo včasih,« pravi Radovan Hrast. Nomen est omen: devetdesetletnik, trdoživ kot hrast, je bil pri desetih letih partizanski kurir, kot študent je julija 1949 tako rekoč odprl taborišče Goli otok, bil po dveh mesecih in pol izpuščen, a v začetku leta 1951 spet aretiran in vrnjen v lager – tokrat za debeli dve leti.

Prestal je veliko hudega in groznega, a med triurnim pogovorom v Izoli, kamor se je pred kratkim preselil iz Lucije, Radovan Hrast (1931) večkrat poudari: gojenje zamer in želja po maščevanju človeku samo škodujeta.

Pred sprehodom med obuvanjem – še pri 90 letih stoje, z lovljenjem ravnotežja na eni nogi, pa tudi avto še vozi – pove, da je vsaka zgodba posebna: »Če bi vsak, ki je preživel Goli otok, napisal knjigo, bi bilo različnih knjig toliko kot preživelih.« On je svojo zgodbo zajel v kar dve knjigi, najprej v Čas, ki ga ni (1991), zatem še v obsežnejšo Viharnik na razpotjih časa (2007). Mimo njega ne gresta niti letošnji knjigi: večkrat ga omenijo pisci prispevkov v slovenski monografiji Goli otok po sedemdesetih letih, ki jo je uredila dr. Manca Erzetič, prav posebej pa se mu za neprecenljivo sodelovanje zahvaljuje dr. Martin Previšić iz Zagreba v obsežni in zdaj tudi poslovenjeni Zgodovini Golega otoka.

Pripomba našega sogovornika, da ima samo tri razrede osnovne šole, pa ni omembe vredna – možakar je vendar doktoriral v šoli življenja.

Vaši predniki so bili Primorci, mar ne?

Mama se je rodila v Divači, oče pa v Kobaridu, tako da sem po rodu pravi Primorec. Ko je nastopil fašizem, so moji predniki optirali za Jugoslavijo.

Ali veste, katerega leta so prebegnili čez rapalsko mejo?

Ne vem. Dokler bi mi starši lahko povedali, me to še ni zanimalo. Očetova družina je šla čez mejo posebej, mamina posebej, srečali pa so se v Šmartnem pri Litiji. Tam je oče poučeval, v Ljubljani je končal učiteljišče, poročil se je, ker pa sta bila tako on kakor moja mama narodno zavedna, je dobival službe samo v hribih: po Šmartnem najprej pri Mengšu, potem v Železnikih, odkoder so ga premestili še v Bukovščico v Selški dolini, bogu za hrbet. Dve uri hoda si imel do avtobusa in vlaka. Tam sem se rodil. Leta 1941 sta šla tako mama kakor oče takoj v partizane. Pa tudi jaz. Prinesel sem šnops in obliže, da smo zdravili prvega ranjenca - to je bil naš potem slavni alpinist Stane Kersnik, njegovo partizansko ime je bilo Jelovčan. Da bi rešil mojo mamo, ki je bila članica OF, se je oče javil policiji. Ker je znal nemško, so ga poslali za učitelja v Lienz v Avstriji. Tam so v bolnišnici ležali tudi naši partizani, ki so jih zajeli Nemci. Nekateri so poznali našo družino, ampak mame ni izdal nobeden. Uživala je velik ugled, bila je poštena in do vseh borcev se je obnašala enako. Njeno partizansko ime je bilo Potokarica. Gestapo ji je bil na sledi, grozili so ji, da jo bodo že dobili, ker vedo, da dela za komuniste. Tudi mene je nekoč zasliševal gestapovec, ravno sem se od partizanov vrnil domov, na čelo mi je, mulcu, dal pištolo ... A nisem ničesar izdal. Ko so Nemci lovili komandirja čete Albina Drolca – Krtino, so v nedeljo pred cerkvijo postrojili vse, ki so bili pri maši. Rekli so, da jih bodo začeli streljati, če ne povedo, kje v cerkvi je Krtina skrit. Videli so, da je pobegnil tja. Mama je stopila naprej in jim rekla, znala je nemško: »A vas ni sram? Taka kulturna rasa, nemška, pa se spravljate na te uboge kmete, starce! Ustrelite mene, njih pustite pri miru.« Glavni gestapovec jim je dal komando - in so odkorakali. Nekoč pozneje je ta gestapovec moji mami rekel: »Gospa Hrastova, v največje veselje mi bo, ko vas bom postavil ob steno in osebno ustrelil.« Ampak do tega k sreči ni prišlo.

Kako ste pa vi sodelovali z OF?

Kot kurir. Oče mi je v Lienzu v kovček dal zdravila, tobak in drugo, oblekel sem se v uniformo Hitlerjeve mladine, sedel na vlak, pošiljko dal na polico na drugi strani vagona, iz Kranja pa peš krenil čez hribe, nakar sem paket predal glavnemu intendantu za partizanske bolnice, tudi za Franjo. (premolk) Za sabo imam težko zgodovino, tako medvojno kakor povojno ...

Zapisali ste, da ste bili na poti vsem režimom.

Tako je. Takoj po vojni sem bil v udarniških brigadah za železniški progi Brčko-Banoviči in Šamac-Sarajevo, bil sem med graditelji Nove Gorice ... V Novi Gorici sem bil namestnik vodilnega Staneta Južniča. Po sprejetju resolucije informbiroja leta 1948 so ga potegnili v diplomacijo, jaz pa sem postal komandant Kajuhove brigade, ki je bila kulturno-umetniška. Gradnja Nove Gorice je bila mučeniško delo. Strog red, slaba hrana ... V naši brigadi pa vsa smetana iz Ljubljane: operni sestav, jazzovski, zborovodja in harmonikaš Janez Kuhar, plesalci in še marsikdo. Zatem sem začel obiskovati pomorsko šolo na Reki ...

... in kmalu zatem pristali na Golem otoku.

V družbi sem rekel: »Fantje, ne se vtikati v politiko. Nekaj imajo Rusi prav, nekaj ima pa Tito prav.« Nekdo me je prijavil in zaprli so me, najprej na Reki, kjer nas je bilo kakih 30, povečini Italijani. V preiskovalnem zaporu sem bil najprej 45 dni v samici, nihče me ni zaslišal. Šele predzadnji dan so me privedli v sobo, kjer mi je predsednik okrajne komunistične partije povedal, da me zaradi manjših deliktov pošiljajo na družbeno koristno delo. Niti sanjalo se mi ni, kaj to pomeni. Ponoči so nas na dvorišču pričakali stražniki z brzostrelkami, zbasali so nas v manjše blindirano vozilo, po dva so skupaj priklenili z lisicami, še kake tri mesece sem imel rane na zapestjih ...

Andraž Gombač, Primorske novice

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.