»Nekdo vedno želi ukazati, kaj naj se dela ...«

Ko se je klepet s Claro Germani bližal koncu, je na mizo v prostrani dnevni sobi stanovanja v starem delu Trsta skočil muc Tui in se stisnil k lastnici. Nežen prizor, v skladu z dušo upokojene učiteljice, ki je pred kratkim tudi izdala pravljico Storia di Ayçiçeği. In vendar je bila iztočnica za pogovor, ki je potekal v tržaškem narečju, več kot polstoletno udejstvovanje v anarhistični skupini Germinal, ki tako kot italijanska anarhistična zveza FAI praznuje 80 let.

Ste anarhistka?

Da, da.

V kakšnem svetu bi radi živeli?

Nekoč se je reklo: brez sužnjev, brez gospodarjev, brez Boga in brez države. Živela bi v svetu, ki sloni na solidarnem dogovarjanju ljudi brez zlorab. Vem pa, da svet hodi v povsem obratno smer. Vlada denar. Trumpu in Netanjahuju je uspelo vsiliti svoja pravila, na svojo stran sta pridobila celo bogate Arabce.

Še verjamete, da se v svetu lahko uveljavi anarhistična ideja?

Saj smo že imeli nekaj poskusov.

Konkretno?

Leta 1936 v Barceloni in tudi v nekaterih drugih krajih Španije se je vzpostavil način neoboroženega upora evropskemu fašizmu. Delovale so libertarne univerze ali na primer organizacija Mujeres libres (svobodne ženske), ki so snovale drugačen svet. Fašisti so te poskuse takoj zatrli.

A če prebereš Orwellov Poklon Kataloniji, se začuti, da ni vsega kriv fašizem. Usodni so bili tudi spori znotraj antifašističnega tabora.

Da. Komunistična partija Španije je od Sovjetske zveze morala dobiti orožje in drugo obliko pomoči, zato je morala pokazati, da se v Španiji vzpostavlja model, ki ni libertaren ali anarhističen. Anarhiste so morali odstraniti. To se v bistvu dogaja še danes, tudi v Trstu. Nekdo vedno želi zaukazati, kaj naj se dela ...

Tudi vi ste postali pristašinja anarhizma iz upora proti komunistom. Drži?

Da, res. Moja mama in moj oče sta bila čudovita. Oba sta bila v Komunistični partiji Italije (KPI) in sta si želela, da stopim po tisti poti ... Včlanila sem se v filmski krožek Barbaro in bila – tako kot mi je usojeno – blagajničarka. Ko pa smo pripravili letake, ki so hvalili filmsko priredbo romana Na zahodu nič novega, je nastal »kažin«.

Zakaj?

Komunistom je šlo v nos protimilitaristično sporočilo filma. To je bilo tik pred letom 1968, ko je postalo še bolj očitno, da je vsiljevanje stališč nesprejemljivo. Anarhisti smo si takrat uredili sedež. Način političnega nastopanja se je spremenil. Pri nas je bil ciklostil na razpolago vsem, ne pa kot na sedežu KPI, kjer so razmnoževali samo gradivo, ki je bilo sprejemljivo za partijo.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.