Nedelja, 16 junij 2024
Iskanje

»Ni časa za mrtve, iskati moraš žive«

Intervju z upokojenim gasilcem Dariom Stefanijem, predsednikom tržaške sekcije italijanskega gasilskega društva

Trst |
12. maj. 2024 | 8:03
Dark Theme

Pogovor z upokojenim gasilcem Dariom Stefanijem, ki je tudi predsednik tržaške sekcije italijanskega gasilskega društva (Associazione nazionale dei Vigili del Fuoco del Corpo nazionale), ni zajel le spominov na požare, potrese in nesreče. Bil je tudi sproščen klepet o predavanjih v vrtcih in šolah, a tudi o glasbenih okusih v Italiji in nekdanji Jugoslaviji. Stefani je namreč nekaj časa celo razmišljal o glasbeni karieri.

Na koncu sproščenega klepeta je omenil, da se je mama pisala Križmančič, a da ga žal ni naučila slovenščine, ker naj bi bilo pri Svetem Jakobu premalo priložnosti za gojenje jezika. Z nasmeškom je zato dodal, da je bila selitev v Repen, kjer živi že 30 let, nekakšna selitev k deloma slovenskim koreninam.

Maja se spominjamo potresa v Furlaniji leta 1976. Kaj ste doživeli tam?

Tja so me poslali po kakšnih 20 dneh. S tem mi je bilo prihranjeno najgrše, tisto, kar vidijo reševalci, ki na območje potresa pridejo prvi. Jasno, vseeno ni bilo prijetno, morali smo kopati in iskati ...

Ste naleteli na trupla?

Jaz nisem, a nekateri kolegi so izpod ruševin še vedno vlekli trupla, in če se ne motim celo žive ljudi. Potres je zelo grda reč. Prvi reševalci slišijo kričanje, vidijo ljudi brez roke ali noge ... V tej prvi fazi je glavna skrb reševanje življenj. Če najdeš truplo, ga pustiš tam. Ni časa za mrtve, iskati moraš žive. Po šestih, sedmih dneh se naloge reševalcev spremenijo. S tem sem se ukvarjal leta 2009 ob svojem zadnjem potresu v L’Aquili. Vodil sem evidenco predmetov, ki so zanimali reševalce. Jasno, ljudje pomislijo na denar, dragocene predmete, a v 90 odstotkih primerov reševalci iščejo hladilnike. V ruševinah so pač hladilniki s pokvarjeno hrano, ki predstavlja grožnjo za izbruh epidemij.

Se gasilcu zgodi, da se mora odločiti, komu bo poskusil rešiti življenje in koga prepustiti usodi?

Težke odločitve so skupne vsem reševalcem in zdravstvenemu osebju ... Najbolj tipičen primer so prometne nesreče. Gasilci pogosto naletijo na skrotovičen avtomobil, iz katerega je slišati hropenje. Če nočemo, da ljudje zgorijo v pločevini, moramo takoj rezati, pri čemer vemo, da bomo tudi poškodovali ujete ljudi. Ko grozijo plameni, se moraš v trenutku odločiti po načelu logike: če ne režem, bodo ljudje zgoreli v avtomobilu, če režem, bo bolelo, a bom vsaj izvlekel ljudi iz vozila. Tako pač je, včasih moraš dati prednost nečemu ali, kar je zelo neprijetno, nekomu. Pred tabo sta starejši gospod in otrok. Komu boš skušal rešiti življenje?

Ste kdaj legli v posteljo z občutkom, da ste nekaj naredili narobe ali z obžalovanjem, ker niste naredili nečesa, kar bi lahko?

Ne. Kvečjemu sem ravnal nespametno. Saj veste, kako je, ko si mlad.

Se vsak gasilec vsaj enkrat spozabi?

Starejši gasilci predavajo o odgovornem ravnanju. Veste zakaj? Ker so zagotovo sami bili kdaj neodgovorni. Z leti in izkušnjami ti pravilno ravnanje zleze pod kožo.

Katerih velikih nesreč še spominjate?

Še posebej se spominjam atentata na naftovod v Dolini.

Zakaj?

Lahko rečem, da sem bil zraven od prve minute. Bil sem še nabornik.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava