Nočemo jih, čeprav jih potrebujemo

Od 1. januarja do 7. aprila letos se je po podatkih italijanskega notranjega ministrstva na južnih obalah Apeninskega polotoka izkrcalo 28.285 migrantov. Primerjava s številom prihodov v lanskem letu nam pove, da je v prvih štirih mesecih letošnjega leta Italijo zgolj po Sredozemski poti doseglo vsaj štirikrat več migrantov. Gre za izrazit prirast, ki je posledica zunanjih in notranjih dejavnikov, reakcija na omenjeno petmestno številko pa je bila sprožitev alarma.

Kar beremo in slišimo, so apeli Evropski uniji, da Italija sama nosi vsa bremena priseljevanja, vendar zadnji podatki, ki jih je objavil evropski statistični urad Eurostat o migrantih v EU pripovedujejo čisto drugačno zgodbo. Med vsemi evropskimi državami je namreč Italija tista, ki sprejema še najmanj migrantov, čeprav jih njeno gospodarstvo krvavo potrebuje.

Delež migrantov na tisoč prebivalcev v Italiji je leta 2021 znašal »le« 5,4. To sicer nanese na 318.400 priseljenih oseb, številka pa je precej nižja v primerjavi z razmerami v Španiji ali Nemčiji, kjer so zabeležili prihod 528 tisoč oziroma 874 tisoč migrantov.

Pred nekaj dnevi smo tudi na straneh Primorskega dnevnika poročali o zaskrbljujočih podatkih, da se je leta 2022 v Italiji rodilo najmanj otrok v zadnjih 160 letih. Negativen naravni prirast prebivalstva ima resne posledice na gospodarstvo in posledično na kakovost bivanja v državi, zato Italija v tem trenutku potrebuje roke in možgane velikega števila priseljencev. Da potreba po njih močno presega dovoljeno kvoto, ki jo je pred nedavnim določila vlada Giorgie Meloni, potrjuje izid tako imenovanega »click day« oziroma dneva oddaje prošenj za delovno silo iz tujine. Italijanski delodajalci so v kratkem času oddali kar 252 tisoč vlog, medtem ko je bila zgornja meja dovoljenih delovnih migrantov v državi določena na 82.705.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.