Italijanska premierka Giorgia Meloni je včeraj prvič po referendumskem porazu stopila pred parlament, da bi poročala o vladnih ukrepih. V dobro uro trajajočem govoru - zjutraj je spregovorila v poslanski zbornici, popoldne pa še v senatu -, v katerem je bilo mestoma prepoznati obrise predvolilnih obljub, se je dotaknila številnih tem, začenši z referendumom (»zamujena priložnost«). Kljub temu, da je ljudska zavrnitev reforme terjala nekaj glav (»ni bilo lahko, a ni časa za neskončne polemike«), je Meloni včeraj ponovila, da ne bo nobenega preoblikovanja vlade, kaj šele odstopa: mandat nameravajo zaključiti. Do tod nič novega.
Rahlo novost je predstavljal poskus distanciranja od ZDA, natančneje od ravnanj predsednika Donalda Trumpa - za katerega je premierka še januarja upala, da mu bodo namenili Nobelovo nagrado za mir - z navedbami, da Italija ni zaveznica tega ali onega predsednika, pač pa države kot take. Poudarila je zavezanost »zahodu« in ob tem dejala, da je tudi v odnosu z zavezniki prav povedati, če se glede nečesa ne strinjaš. Premierka najbolj desne italijanske vlade v povojni zgodovini je zatem naštela več primerov, glede katerih naj bi Združenim državam Amerike izrazili svoje nestrinjanje. Carine, Grenlandija, Ukrajina, nazadnje pa še napad na Iran - je zatrdila. Če je nestrinjanje bilo, ni bilo javno.
Naslovila je tudi energetsko krizo zaradi vojne na Bližnjem vzhodu, v zvezi s katero se je pohvalila, da je kot prva voditeljica držav EU in skupine G7 obiskala Savdsko Arabijo, Združene arabske emirate in Katar, katerim je prenesla solidarnost zaradi iranskih napadov, ob tem pa si je v zalivskih državah prizadevala za zagotovitev dotoka energentov, zlasti nafte. S podobnim namenom je obiskala še Alžirijo, v kratkem je namenjena tudi v Azerbajdžan.
Omenila je znižanje trošarin na pogonska goriva - zanj so namenili milijardo evrov državnih sredstev, učinek pa je bil komajda zaznaven, če sploh.
V replikah je vodja Demokratske stranke Elly Schlein vladi Giorgie Meloni očitala, da ni dosegla nič, saj se je realna vrednost plač skrčila za 9 %, cene življenjskih potrebščin pa narasle za 40 odstotkov. »Brez sredstev iz sklada za okrevanje in odpornost bi bili že v recesiji,» je med drugim omenila Schlein.
Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.