»Obdobje, ki sem ga doživel v Trstu, bom nosil v srcu vse življenje«

Sredi mize v sprejemni sobi na generalnem konzulatu v Trstu je do včeraj imel častno mesto bonsaj. Preden je Gregor Šuc prisedel k mizi za pogovor, ga je nekoliko premaknil s središčne pozicije. To je storil s posebno skrbjo, spoštljivo do miniaturnega fikusa. Povedal je, da ga na diplomatski poti spremlja že skoraj dvajset let.

Kupljen je bil v Rimu v obdobju njegovega službovanja na slovenskem veleposlaništvu. Z njim se je nato selil v Milan, kjer mu je delal družbo v Gospodarskem uradu Republike Slovenije. Skupaj sta prišla tudi v Trst, kjer je Gregor Šuc - »napol Novogoričan, napol Kraševec,« kot pove o sebi - prvega septembra 2022 nastopil položaj generalnega konzula Republike Slovenije. Z njim je v Trst prišla tudi mlada družina.

V vzhodnih kulturah pripisujejo bonsaju različne pomene. Najpogosteje je simbol za umirjenost, potrpežljivost, ravnovesje, predanost - lastnosti, ki jih je v svojih štirih »zamejskih« letih - poleg dosledne drže profesionalnega diplomata - pokazal tudi Gregor Šuc.

Bila so zelo intenzivna leta, pove že takoj, na začetku intervjuja, ki je nastal v sredo na generalnem konzulatu, v svetli predsobi pisarne, ki jo je selitveni servis že skoraj izpraznil. Bonsaj je z njim tam ostal vse do zadnjega.

Začniva s koncem. Odslužili ste štiriletni mandat generalnega konzula v Trstu, kaj vas zdaj čaka?

Po štirih letih izjemno intenzivnega dela se vračam na ministrstvo za zunanje zadeve v Ljubljano. Vendar obdobje, ki sem ga tu doživel, bom nosil v spominu in v srcu vse življenje. Trst ni ena izmed tolikih diplomatskih oziroma konzularnih destinacij, ampak ima za Slovence in za Slovenijo posebno vrednost. Tu je slovenska avtohtona narodna skupnost zelo močno prisotna. Ta prostor je zaznamovan z zgodovino in medkulturnostjo, predvsem pa se tu oblikuje prihodnost slovensko-italijanskih odnosov.

Zavrtiva film štiri leta nazaj, v september 2022, ko ste prišli na generalni konzulat v Trst. Na osnovi svoje izkušnje bi povedali, kaj pomeni biti slovenski generalni konzul v Trstu, v okolju, kjer živi največja avtohtona slovenska narodna skupnost zunaj Slovenije?

Biti generalni konzul v Trstu pomeni mnogo več kot opravljati neko diplomatsko konzularno funkcijo. Pomeni živeti ta prostor. Ne pomeni samo službe, ampak pomeni vsakodnevni stik s slovenskim življem in z italijanskimi institucijami. Pomeni graditi zaupanje v odnosih s sogovorniki in razvijati čezmejno sodelovanje na temeljih evropskih vrednot.

Delovali ste v tesnem stiku z manjšino. Koliko vabil na njene dogodke ste vsakodnevno prejemali?

Slovenska narodna skupnost je izjemno živahna in razvejana, vabila so kar kapljala. Številna. Vsak dan. Ne samo slovenska, prihajala so tudi iz italijanskih institucij. Te so pokazale veliko odprtost. Slovenija je zanje izjemno spoštovana sogovornica. Moja posebna skrb je zato bila povezovati, omogočati slovensko-italijanski dialog.

V kolikšni meri ste se na vabila odzivali?

Udeleževal sem se številnih dogodkov, od Kanalske doline in Benečije do Gorice in Trsta. Razdalje so kar precejšnje, a želel sem s svojo prisotnostjo dajati pomen dejavnostim slovenskih organizacij. Te slonijo na prostovoljnem delu, zato si zaslužijo veliko spoštovanje. Zelo intenzivno je bilo zlasti med vikendi, tudi do pet dogodkov ob sobotah in nedeljah. Moral sem izbirati, toda kamor koli sem šel, zaznal sem, da je prisotnost generalnega konzula zanje pomenila bližino in podporo Slovenije.

Omenjate Slovence na Videmskem.

Tako je. Videmska je sestavni del slovenskega naselitvenega prostora. Zasluži posebno pozornost. V času mojega mandata se je čezmejno sodelovanje tam okrepilo. Občine na Videmskem in v Zgornjem Posočju so stopile na pot oblikovanja Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje po zgledu goriškega, ki že obstaja, in kraškega, ki še nastaja. Politična volja je zelo močna na vseh straneh, zato verjamem, da bo prišlo do rezultata.

Celoten intervju v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.