Orbán ni več nepremagljiv

Istvána Szent-Ivánija sem spoznal leta 2004 na zasedanju delovne skupine za manjšine v Evropskem parlamentu, ko so takratne države kandidatke, med temi Madžarska, imenovale svoje predstavnike še pred širitvijo EU. Szent-Iványi je bil takrat poslanec v madžarskem parlamentu, iztekal se mu je četrti mandat, vmes je bil nekaj časa tudi državni sekretar na zunanjem ministrstvu. Leta 2004 je bil izvoljen za evropskega poslanca, leta 2009 pa imenovan za madžarskega veleposlanika v Sloveniji. V Ljubljani sva se kar nekajkrat srečala in se pogovarjala o politiki, o Evropi, o manjšinah, o Madžarski in o Sloveniji. Po koncu poslanskega mandata se je umaknil iz politike; Orbánov čas ni bil naklonjen ljudem širokih liberalnih pogledov. Ohranila sva stike, ob mojih občasnih obiskih Budimpešte sva se tudi nekajkrat srečala, tudi letos, takoj po novem letu, ko je nastal ta pogovor.

Začel bi s svojim sinočnjim sprehodom po središču Budimpešte. Prečkal sem Szabadsag ter, Trg svobode. Tam še vedno stoji spomenik sovjetskim osvoboditeljem, menda edini spomenik, ki je preživel padec komunizma. Na drugi strani trga stoji čudno obeležje, nadangel Gabrijel, ki upodablja nedolžnost Madžarske kot žrtve nacistične okupacije. Nenavadno, kajti Madžarska je bila vse do leta 1944 zaveznica Hitlerja.

Sovjetski spomenik je bil postavljen takoj po koncu druge svetovne vojne. Po spremembah v letu 1990 so ga hoteli odstraniti, ampak Rusija je močno vztrajala, predvsem zato, ker so pod spomenikom pokopani nekateri sovjetski vojaki. Zato ta spomenik še stoji, je pa res, da je na Madžarskem vprašanje sovjetske osvoboditve oziroma okupacije zelo kontroverzno. Po eni strani je šlo za osvoboditev izpod nacizma, tudi madžarskega nacizma, po drugi strani pa je šlo za okupacijo in sovjetizacijo Madžarske z vzpostavitvijo komunističnega režima. Drugi spomenik, ki ga omenjate, je postavila Orbánova vlada leta 2014; spominja na marec 1944, ko se je admiral Horthy začel pogovarjati z zahodnimi silami o možnosti, da bi zapustil zavezništvo z Nemčijo. Takrat so Nemci pritisnili in prisilili Horthyja, da je odstavil vlado in jo nadomestil s pronemško vlado. Njegova velika napaka je bila, da je sam ohranil mesto regenta, dejansko predsednika države, kajti Madžarska kraljevina je obstajala samo na papirju. Problem tega spomenika je, da prikazuje Madžarsko kot žrtev, kar je seveda zelo sporno, kajti Madžarska je bila, kot veste, dolga leta zaveznica Nemčije. Ta spomenik pa sporoča, da je Madžarska izgubila svojo suverenost 19. marca 1944. Madžarska naj ne bi nosila nobene odgovornosti za vse, kar se je dogajalo po tem datumu, ker je izgubila svojo neodvisnost; to je sporočilo tega spomenika. Zaradi tega spomenika je bilo veliko polemik, z obtožbo, da gre za potvarjanje zgodovine, češ da se skuša Madžarska tako oprati zaradi dogajanj v prvih štirih letih vojne.

Celotni intervju v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.