»Pesem Ne bom šel na vojsko navdihnil stari oče«

Pevca in kantavtorja Petra Lovšina se običajno sprašuje o Pankrtih, panku, rokenrolu, Jugoslaviji, protestnih pesmih, seksu, pornografiji – ne nujno v tem zaporedju. Tokrat je bilo drugače.

Nenavadne so že okoliščine pogovora, ki je nastal prejšnji teden med soboto in nedeljo.

Kraj: Rašica, rojstna vas Primoža Trubarja.

Ura: polnoč. Na Trubarjevi domačiji so Pankrti ravno zaključili z akustičnim koncertom na festivalu Peti inu obstati, na katerem je Lovšin nastopil tako v vlogi organizatorja kot pevca. Kljub napornemu dnevu, in čeprav so ga čakali žena Darja, psička Mary in nekateri feni, je pristal na intervju.

Tema: zgodbe iz življenja Petra Lovšina in njegovih prednikov, ki so tako ali drugače povezane s Primorsko in Italijo. Namreč: ko je lani Lovšin s skupino Španski borci nastopil v Boljuncu, je med koncertom natresel kar nekaj iztočnic. Po enem letu so te iztočnice končno obrodile intervju.

Vaša pesem Ne bom šel na vojsko se začne z verzi »Ne bom šel na vojsko, ga ni tega dnarja / ne bom šel v grob za nobenega cesarja / pod nobeno zastavo ne bom se boril / za nobeno gospodo ne bom sile storil«. Drži, da je pesem navdihnil vaš stari oče, vojak na soški fronti?

Da.

Kako mu je bilo ime?

Jože, Jožef Lovšin. Služil je v avstroogrski vojski. Ko sem kot majhen mulc gledal vojne filme in bil navdušen nad njimi, sem starega očeta vprašal:

Ata, si kaj streljal?

Sem.

In? Si zadel?

Sem streljal, samo nikoli v človeka, zmeraj sem streljal nad glavami.

Razložil mi je, da so bili na drugi strani »naši«, se pravi Primorci, Slovenci.

Prav te besede je uporabil?

Da, uporabil je prav besedo Primorci. Drugi razlog, zaradi katerega ni streljal, je bil, da ni imel nič proti onim vojakom. Nikogar ne bi mogel ubiti. Ko mi je to povedal, sem bil star dvanajst, največ štirinajst let. To me je res zelo zaznamovalo ... Zdi se, da vsi, še danes, so za vojno. Verjamejo, da se je treba žrtvovati za državo, narediti ne vem kaj – ne, to ni res! Zakaj bi se morali mladi ljudje pobijati med sabo? Vojne so za to, da bogati še bolj bogatijo. Prva svetovna vojna je bila najbolj značilen primer tega, ker je nastala iz računa največjih kapitalistov. Sprva tega sicer nisem dojel, potem pa sem in sporočilo starega očeta nosil v sebi. Ko sem pripravljal svoj »etnoprojekt« Hudičev sod (plošča je izšla leta 2010, op. ur.), sem si želel ustvariti eno pesem za vsako temo ljudskega izročila: eno pesem, ki bi govorilo o poroki, eno pesem za zabavo, eno pesem o zapuščanju domovine itd. In želel sem si tudi ene vojaške pesmi.

A Ne bom šel na vojsko ni vojaška pesem. Ravno obratno.

Saj. Nastala je iz sporočila mojega starega očeta. Slovenci smo zmeraj samo služili tujcu. Umirali smo v vojnah, ki niso bile naše vojne. Moj oče, na katerega sem res zelo ponosen, se je tega zavedal pred več kot sto leti.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.