»Ponoči me je prebudilo glasno trkanje in kričanje, naj odprem vrata«

Martxelo Otamendi je zelo znana in spoštovana baskovska osebnost. Je dolgoletni glavni urednik edinega baskovskega dnevnika Berria, ki je nastal pred 20 leti, ko so oblasti zaprle dnevnik Egunkaria, češ da je podpiral teroristično organizacijo ETA, in aretirale deset članov vodstva dnevnika, med njimi tudi Otamendija. Pogovarjala sva se ob robu proslav 20. obletnice dnevnika Berria, dogodku, ob katerem je z upokojitvijo končal svoj uredniški mandat. Za dnevnik pa bo še naprej pisal, vsak dan, kot zadnji dve desetletji.

Če se prav spominjam, so te takrat zbudili sredi noči ...

Tisti večer nisem bil v pisarni, nekje sem predaval o baskovskih sredstvih obveščanja. Ko sem končal, me je nekdo opozoril, da so bili na trgu, kjer je bil parkiran moj avto, trije možje zelo sumljivega videza. Do doma sem imel kakih 25 kilometrov, v glavnem po gorskih cestah, kakršnih je v baskovski deželi veliko. Vseh 25 kilometrov do mojega doma je pred mano vozil en avto, za mano pa drugi. S sabo sem imel mobilni telefon, ampak ker se dejansko ni nič dogajalo, nisem nikogar poklical. Vedel sem, da me nadzorujejo, to ni bilo prvič, ampak seveda si nisem mogel predstavljati, da me bodo aretirali. Mislil sem, da gre za sporočilo, da me nadzorujejo in preverjajo, kod hodim in s kom se družim, ampak nikakor nisem pričakoval nič hudega.

Prišel sem domov, se tuširal kot vsak večer in se odpravil spat. Ponoči me je prebudilo glasno trkanje in kričanje, naj odprem vrata. Vstopili so v hišo, pet ur so vse pregledovali, razmetali so popolnoma vse. Nato so me odpeljali v mojo pisarno in tudi tam prebrskali popolnoma vse, tudi tam so bili kakih pet ur. Niso mi dovolili stikov z nikomer, bil sem izoliran. Potem so me odpeljali v Madrid, kar znaša okoli šest ur vožnje brez postanka. Šele tam so mi povedali, da so Guardia civil in da lahko z menoj počnejo, kar hočejo, da nimam nobenih pravic in nobenih jamstev. Zasliševali so me tri dni, mučili so me, slekli do golega, fizično so me obdelovali, zasmehovali.

Niso vedeli za mojo spolno usmerjenost, ampak med preiskavo so našli neko brošuro s podatki o restavracijah za homoseksualce v sosednji Franciji in to jim je zadostovalo za nasilje. Po treh dneh so me poslali na zaslišanje k sodniku, ki je odločil, da me lahko izpustijo na svobodo, če plačam 13.000 evrov kavcije. Moja družina je poskrbela za plačilo in tako sem po šestih dneh v prostorih Guardie Civil in nekaj urah zapora lahko odšel domov.

Kako se je ta zgodba končala?

Po dolgoletnem čakanju me je sodišče oprostilo z utemeljitvijo, da ni bilo nobenega razloga, zaradi katerega bi morali ukiniti dnevnik, vendar ni bilo nobene pravne podlage, da bi sodišče ukrepalo, ker je imela Guardia civil svoje pristojnosti.

V sodbi je bilo zapisano, da ni nobenih dokazov o povezavi med časnikom in organizacijo ETA, nobenih dokazov, da bi časopis financiral organizacijo ali pa da bi od nje prejemal kakršenkoli denar. Preiskava je ugotovila, da je bil to najhujši poseg protiterorističnih oddelkov in da je bil popolnoma neutemeljen. Nobenega razloga ni bilo za ukinitev časnika in v španski zakonodaji ni nobenega člena, ki bi tak poseg dopuščal.

Zapisali so tudi, da je bilo ravnanje Guardie civil z nami zelo slabo. Seveda niso mogli napisati, da so nas mučili. Aretirali so deset ljudi, mučili so jih šest, trije so po tem zboleli za rakom, dva sta umrla, jaz pa sem okreval.

Ni bilo lahko. Sprožil sem tožbo na Evropskem sodišču za človekove pravice in zmagal. Španiji so sodniki ukazali, naj zadevo preišče, a tega ni storila. Ampak za nas je bila odločitev evropskega sodišča vseeno zelo pomembna.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.