Torek, 21 maj 2024
Iskanje

Povzela družinsko zgodbo, ki se je prepletala v šestnajstih mestih

Tržaška Slovenka judovskih korenin Eva Rosner je strnila družinsko zgodbo, ki je polna zasukov, zaznamuje jo med drugim beg pred rasnimi zakoni

Trst |
21. apr. 2024 | 8:03
Dark Theme

Eva Rosner je kronološko urejeno, brez preskakovanj – enkrat samkrat je obmolknila – povzela družinsko zgodbo. Začela je, čim je natakarica v tržaški kavarni prinesla vročo čokolado. A ko bi namesto skodelice na mizico postavili zemljevid Evrope in Bližnjega vzhoda, bi bilo zanimivo obkrožati omenjena mesta: Iacobeni, Maribor, Beograd, Niš, Velika Plana, Budimpešta, Cluj, Istanbul, Jeruzalem, Haifa, Bari, Novara, Trst, Ženeva, Moskva in Kijev.

Šestnajst mest. Pa je bil le grob povzetek družininih zasukov in preobratov.

»Je imel in je dal«

Začeti je treba v Bukovini, na ozemlju današnje Romunije, kjer se je ob koncu 19. stoletja rodil Marko Rosner. »Nono je bil iz židovske družine, živeli so v mestu Iacobeni. Izraz za mesta, kjer so živeli Židje, je bil shtetl,« pojasni. Rosnerjevi so doma govorili jidiš, uporabljali pa so tudi nemščino, uradni jezik takratne Avstro-Ogrske.

Po nasvetu starejšega brata se je Marko preselil v Maribor, ki je nudil dobre poslovne priložnosti. »Moj nono je začel kot vajenec v trgovini s tekstilom ... Na koncu je imel tri tekstilne tovarne s tisočimi zaposlenimi. Postal je pravi industrialec, doma so bili zelo bogati. A nono je bil očitno napreden: v tovarni je na primer zgradil bazen za delavce.«

Ob nekem rojstnem dnevu je tudi obdaril vse svoje zaposlene s prispevkom v pokojninski sklad, enako vsoto pa je namenil komaj ustanovljeni Akademiji znanosti in umetnosti. »Je imel, a je tudi dal,« strne vnukinja.

S premoženjem je rasla tudi družina. Marku se je v Mariboru pridružila Šarlota. »Takrat je veljalo nenapisano pravilo, da moraš poročiti nekoga iz svojih krajev. Bila sta lepa družina.«

Leta 1922 se je rodil Evin oče Karlo in šest let kasneje še Lidija. Otroka sta obiskovala slovensko šolo, zato se je v srečni družini začela uporabljati tudi slovenščina.

Zdaj se nad pripoved zgrnejo temni oblaki. Rasni zakoni. »Moj nono je pomagal ljudem, ki so bežali iz Avstrije. Marsikoga je rešil. To so bila leta pred vojno, ko se še ni točno vedelo, kaj se bo zgodilo. Nonota ni skrbelo, ampak nona, ki se je bala vsega, je rekla, da bi bilo boljše zbežati.«

Beg v Palestino

Rosnerjevi so se tik pred vdorom sil osi v Jugoslavijo aprila 1941 preselili v Beograd, kjer je Marko imel poslovne stike in sorodnike. Ti so se pisali Ohrenstein oziroma Obradović, potem ko so posrbili priimek. »V Beogradu so doživeli bombardiranje. Tam se je začelo romanje,« pove Eva in se opraviči, ker je bilo od tega trenutka veliko selitev in preveč zasukov, da bi si vse zapomnila.

Rosnerjevi so najprej načrtovali beg proti jugu. V Nišu so se prvič srečali z Nemci, a tvegane izkušnje so se začele nabirati že v Veliki Plani. Lahko bi se tragično končalo, tako kot se je za Obradovičeve: »Dali so jih v kamione, ki pa niso odpeljali nikamor. V kamione so spustili plin.«

Rosnerjevim je naposled uspelo zbežati v Budimpešto k Šarlotinim sestram. Tu nastopi trenutek tišine. V pripovedovanje zareže ganjenost. Eva pokaže fotografijo, na njej so Marko, Šarlota, Karlo in Lidija. »Ta fotografija je nastala v Budimpešti. Vsak je dobil eno kopijo. Rečeno je bilo: če se ne vidimo več, imate spomin na družino.«

Teto Lidijo, ki je bila takrat stara 15 let, so za nekaj čas poslali k sorodnikom v današnji Cluj oz. Koloszvár. Za Karla, Evinega očeta, pa se je po naključju odprla pot proti Palestini. »Čeprav je imel takrat že 20 let, se je z lažnim dokumentom nekoga drugega, ki ni odpotoval, pridružil transportu mladoletnikov, ki so jim dovolili, da zapustijo mesto v zameno za nekaj nemških vojakov. Do zamenjave naj bi prišlo na grški meji.« Karlo se je bal. »Povedal nam je, da je imel v žepu šnopec. Vse je spil, zaspal in, kot je rekel, se zbudil v svobodi.«

Eva pojasni, da njen spomin na očetove pripovedi tu nekoliko odstopa od tega, kar se spominja njena sestra Barbara. Evi se zdi, da se je konvoj ustavil tudi v Istanbulu, kjer naj bi pobegle bogato pogostili. Gotovo pa je, da je leta 1943 Karlo prišel v obljubljeno deželo, potem ko so mu pomolili zemljevid Maribora brez imen ulic in testirali, ali res pozna mesto (Barbara se spominja, da se je to zgodilo v Alepu).

V Jeruzalem je v presledkih uspelo priti še Lidiji in staršem. »Ožja družina se je rešila, tete in ostali pa ne. Vsi so umrli.«

Krasna fotografija

Od štirih članov družine so se trije vrnili v Evropo. Najprej Karlo, ki se je pridružil britanski vojski. V njeni uniformi je bil najprej v Egiptu, nato se je izkrcal v Bariju. Maja 1945 je prišel v Trst.

Eva pomoli tablico. »Poglejte to fotografijo, kaj ni krasna?« V sredini stoji neznano dekle, na levi se nasmiha partizan, na desni Karlo v britanski uniformi. Posnetek je očitno nastal v dneh, ko še ni bilo jasno, kdo si bo zagotovil začasno upravljanje Trsta.

Karla so medtem angažirali na radijski postaji, ki so jo postavili zavezniki – to je bil predhodnik današnjega Radia Trst A. Znal je slovensko, bil je pravi mož za slovenske sporede. Na slovenskem radiu je ostal do upokojitve, čeprav se ni oglašal v oddajah.

Se je pa v eter pogosto razlegal glas Evine mame Danile Sila, ki je izhajala iz zavedne tržaške slovenske družine. »Ne vem, kdo je mamo nagovarjal, naj pride delat na radio zaradi lepega glasu. Mama je rekla, da nima niti ene ure slovenske šole, saj se pod fašizmom seveda niso šolali v slovenskem jeziku. Rekli so ji, naj ne skrbi in je potem res celo življenje delala na radiu. Lepše službe ni mogla dobiti. Še danes se starejši ljudje spominjajo njenega glasu, ki je bil res lep glas.«

Prva leta skupnega življenja je Danilo skrbelo, ali bodo lahko ostali v Trstu. Karlo ni imel italijanskega državljanstva, vsako leto je moral podaljševati bivanje. Imel je samo britanski potni list in tako je ostalo do konca življenja. Ostal je v Trstu, dolgo pa ni šel čez mejo. Jugoslavija se mu je namreč zamerila.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava