»Pri petnajstih letih sem opravil konfirmacijo pri evangeličanih«

Andrei Popescu ima zanimivo življenjsko zgodbo, o kateri govori sproščeno in iskreno. Rodil se je v pravoslavni družini v komunistični Romuniji, a je v najstništvu izbral evangeličansko vero. Študij ga je popeljal v Nemčijo, Rim in Švedsko, pred nekaj tedni pa se je na pragu svojega štiridesetega rojstnega dne s psom preselil v Trst. Kot pastor evangeličansko-luteranske skupnosti je nasledil Slovenca Aleksandra Ernišo.

Pred dnevi so si evangeličansko cerkev v Trstu ogledali učenci slovenske prvostopenjske srednje šole na Proseku. Eden izmed njih vas je vprašal, zakaj ste postali duhovnik, vi pa ste se nasmehnili in rekli: »Lepo vprašanje ...«

To me zmeraj vprašajo in vsakič povem, da sem v Bukarešti obiskoval nemško šolo.

Je to bila šola z zgolj nemškim učnim jezikom ali protestantska šola?

Komunistični režim v Romuniji je podržavil vse šole, zato ni bilo verskih šol. Obstajala pa je šola z nemškim učnim jezikom zaradi nemške manjšine v Romuniji.

Tu ste torej spoznali protestantsko vero?

Pri desetih letih sem začel obiskovati verouk, ki pa ni potekal v šoli, ampak v središču ob luteranski cerkvi v Bukarešti. Oče je k temu dal soglasje.

Čeprav ste bili doma pravoslavci?

Da.

Zakaj so vas starši vpisali v nemško šolo?

Moj oče je menil, da je dobro poznati tuje jezike. Predvsem pa je zmeraj razmišljal na dolgi rok. Slutil je, da je koristno obiskovati tujejezično šolo, še preden se je v Romuniji zgodilo, kar se je pač zgodilo.

Imate kak otroški spomin na zadnjega komunističnega predsednika Ceausescuja?

Seveda. Videval sem ga vsak dan. Ob poldne, ko me je babica prišla iskat v vrtec, so ceste zaprli za promet, ker se je Ceausescu ravno takrat v koloni vozil peljal iz središča mesta, kjer je bil sedež partije, v gosposki predel, kjer je živel. Včasih sem mu pomahal v pozdrav, babica pa me je opomnila, češ, pazi, kaj delaš.

Kdaj ste sklenili, da pristopite k evangeličanom?

Pri štirinajstih letih. Ravno sem jih dopolnil petnajst, ko sem opravil konfirmacijo.

Kaj je odigralo ključno vlogo pri vaši odločitvi?

Srečanja na sedežu evangeličanske skupnosti v Bukarešti so bila zelo prijetna. Pastor je igral na kitaro, gledali smo filme, hodili smo na izlete ... Oče ni imel pripomb, rekel mi je, podpiram te, naredi, kar ti je ljubo. Ko pa sem se želel vpisati na študij teologije, mi je rekel, da bi bilo bolje študirati nekaj, kar mi bo zagotavljajo kruh. Vpisal sem se na fakulteto za ekonomijo in mi je bilo všeč. Po dveh letih sem si zagotovil štipendijo v Nemčiji.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.