»Prvi resnejši pogovor o Narodnem domu je potekal v Atenah«

Borut Pahor je več kot tri desetletja aktiven v slovenski politiki in večino tega časa v njenem vrhu. Je pa politik posebne vrste, vedno na razpolago, vedno odprt do ljudi, tudi zdaj, ko mu je za leto dni po izteku mandata odmerjena pisarna v središču Ljubljane, v stolpnici z enkratnimi razgledi po prestolnici Slovenije.

V tej pisarni, na udobnih foteljih, je stekel dolg prisrčen pogovor, ki ga povzemamo na teh dveh straneh Primorskega dnevnika. Objavljamo ga danes, ob dnevu slovenske državnosti.

Gospod predsednik, če me spomin ne vara, sva se prvič srečala prav na današnji dan, 25. junija 1991, nekje v bližini Cankarjevega doma. Takrat ste bili mladinec v politiki. Kako se spominjate tistega dne in kako gledate nanj danes, glede na to, da ga v Sloveniji nekateri omalovažujejo?

Spominjam se zelo modrega neba, brez najmanjšega oblačka; tu pa tam so ga zavzele te črne ptice, ki so občasno preletavale trg. Ampak kadarkoli je letalo preletelo Ljubljano, so ljudje uporno žvižgali. Spominjam se neke splošne vznesenosti, ki je vladala na trgu.

Osamosvojitev je naše vrednostno središče. Nenazadnje, večkrat sem že dejal, da je bila osamosvojitev sprava par excellence. S tega vidika se čudim, da se po velikih naporih za ustvarjanje slovenskega konsenza glede polpretekle zgodovine – kaj je bilo etično prav in kaj ne – ta konsenz danes ogroža z zelo spornimi odločitvami. Težko je razumeti, da uspe vladi s pridobitvijo nestalnega sedeža v Varnostnem svetu OZN okrepiti tako redko in dragoceno politično enotnost, medtem ko v istem času ukinja oz. združuje muzej slovenske osamosvojitve, odpravlja dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, ministrica pa gre na Čebine.

To zelo razkraja politično enotnost, še več: predstavlja zelo tvegane korake nazaj v preteklost. Nisem bil vesel, kako je prejšnja vlada določila dan spomina, toda presenetilo me je, da je na enak način ta vlada to odpravila. Odprave dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja ni mogoče opravičiti s postopkom, gre za vsebinsko stvar. Imamo opravka z ideološkim radikalizmom na vladni ravni, to ni kar tako.

Glede tega sem zaskrbljen. Pred dnevi sem bil na proslavi 9. korpusa v Novi Gorici, naslednji dan sem šel v Kočevski Rog in slišal izključujočo govorico, kakršne nisem slišal zadnjih 10 let. V Novi Gorici proti izdajalcem, domobrancem, z najslabšimi besedami; v Kočevskem Rogu proti komunistom, partizanom, revolucionarjem, z najslabšimi besedami. Mislil sem, da smo te vrste nestrpen govor že nekako pustili za sabo. Zaradi tega moramo biti zaskrbljeni.

V vašem desetletnem predsedovanju so bili za nas, Slovence v Italiji, najpomembnejši odnosi z italijanskim predsednikom Sergiem Mattarello. Kako se je začelo? Kje sta se prvič ujela?

Pravzaprav je imel že Giorgio Napolitano dobre odnose s predsednikom Türkom, spomnimo se pomembnega koncerta v Trstu. Ko sem bil izvoljen za predsednika, sem imel dober, delaven stik s predsednikom Napolitanom: obiskal je Gorico, šla sva na Sveto Goro. Dobro sva se razumela in pozneje sem izvedel, da je Napolitano Mattarelli priporočil dobre odnose s Slovenijo. Prvi najin telefonski pogovor z Mattarello po njegovi izvolitvi je bil zelo prijazen in zdelo se mi je, da ni samo protokolaren, ampak da je hotel predsednik poglobiti sodelovanje in da je pri tem iskren.

Koliko je k temu prispevalo dejstvo, da vi govorite italijansko?

Veliko, ker sva se vedno lahko pogovarjala neposredno. Še zlasti v začetku je bilo to zelo pomembno. Nisva potrebovala prevajalcev ali sodelavcev. Kadarkoli sva se srečala, sva se lahko umaknila in se pogovarjala. To nama je omogočilo, da sva se v nekaj letih dobro politično in osebno spoznala in ugotovila, kaj lahko dobrega storiva za obe državi in oba naroda v evropskem duhu.

Vse do tega, da vas je povabil na Rogličevo zmago v Rim, ko niste bili več predsednik ...

No, takrat še nisva vedela, da bo Roglič zmagal. Teden dni prej me je poklical in se pozanimal, ali se bova kaj videla. Roglič in Giro sta prišla kot naročena.

Vrniva se k odnosom. Oba sva si zelo prizadevala umirjati retoriko glede polpretekle zgodovine. Spomnite se nastopov Tajanija in drugih. Leta 2019 pa je tudi Mattarella na Kvirinalu povedal nekaj besed, ki slovenski politiki in tudi meni niso pustile miru. Če strnem, govoril je o tem, da so bili Italijani kaznovani samo zato, ker so bili Italijani, kar ni res, vsaj ne tako, kot je bilo povedano. Napisal sem mu pismo. Že leta prej je Drnovšek Napolitanu napisal zasebno pismo: sam sem ga lahko videl v arhivu predsedstva. Kljub dobrim prijateljskim odnosom sem moral protestirati proti njegovim stališčem. Razumel je, da tega nisem naredil kar tako, iz dolžnosti, ampak da sem se za pismo odločil, ker sem bil v človeški stiski, ne samo politični. Spomnil sem ga na skupno poročilo zgodovinskih komisij. Takoj mi je pisno odgovoril, kar, kot vemo, ni običajno.

To je bil zgodovinski znak. Postavil je vprašanje, ali naj naredimo korak naprej ali pa bomo vsako leto pogrevali stare stvari in odnosi se ne bodo uredili. Tako je prišlo do pomembnega premika; dobila sva se kar nekajkrat in ko sva se jeseni srečala v Atenah ob robu Foruma o demokraciji, sva protokolarno srečanje izkoristila za začetek resnih pogovorov o vrnitvi tržaškega Narodnega doma.

Prej to ni bila tema?

Je bila, vendar je potem predsednik Mattarella v Atenah jeseni 2019 predlagal sestanek samo o tem; sam sem imel samo dve sodelavki, Mattarella je imel ob sebi več kot 10 ljudi, številno delegacijo, kakršna ob takih dogodkih ni običajna. Pogovor je tekel v italijanščini, čeprav smo šli v pravne in politične detajle. Tam je padla odločitev, da bomo ob stoletnici požiga z Narodnim domom naredili nekaj več. Koliko več, takrat še ni bilo jasno. Ni bilo še rečeno, da bo Narodni dom stvarno vrnjen. Pol leta potem je izbruhnil covid. Po televiziji sem gledal Bergamo, bilo je strašno, in odločil sem se, da Mattarello pokličem in mu izrazim solidarnost. S sodelavkami sem se dogovoril, da bova govorila samo o pandemiji, bilo bi neetično, če bi ob taki tragediji načenjal druge teme. Govorila sva kakih 20 minut in na koncu mu zagotovim, da ostajam na razpolago, če bi bila potrebna kakršnakoli pomoč. In potem mi odgovori: »C’è un’altra cosa. Narodni dom.« Priznam, da me je to takrat zelo ganilo. Takrat sem prvič zase ocenil, da se bo zgodilo nekaj velikega. Rekel mi je, da Narodni dom ni pomemben samo za Slovence, Narodni dom je pomemben tudi za Italijane. Zagotovil je, da se bo potrudil in naredil vse, ker bo potrebno. Odgovoril sem mu, da je to v takratnih okoliščinah zelo plemenito. In potem, ko mi je bilo jasno, da želi italijanska stran to izpeljati, sem pomislil, da je to priložnost tudi za neko gesto v Bazovici, da se pokloniva žrtvam v fojbah, vendar pod pogojem, da se ob tem pokloniva tudi štirim bazoviškim junakom.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.