»Rada grem v različne vode in pojem tako, da vsaka pesem postane malo moja«

Pevka in učiteljica petja Martina Feri ni vedela, da bo na intervju prišel tudi fotograf. Njeni plahost in zadrega – kakšen kontrast z majico Rolling Stonesov! – sta zato postali izrazitejši. A ko je sedla za klavir v Gallusovi sobi Glasbene matice v Rojanu, je nežna melodija zlomila spone.

Kaj ste ravno zaigrali?

Skladbo Perfect Eda Sheerana. Sem jo ravno vadila z učenko.

Neverjetno je, v kolikih glasbah ste doma. Igrate Sheerana, pojete Ave Mario v cerkvi, Gianno na šagrah, partizanske pesmi, jazz ...

Zadnje čase je več bluesa kot jazza. Sem pač taka, da se ne držim shem. Rada grem v različne vode in pojem tako, da vsaka pesem postane malo moja. Tudi Schubertovo Ave Mario zapojem na svoj način, se pravi ne operno, ampak nižje, drugačno.

Kolikokrat ste jo zapeli na porokah?

Večkrat. Pela sem na več porokah tako v cerkvah kot na občini. Petje v cerkvi, če je cerkev lepa, je gotovo posebna stvar. Takega zvoka in odmeva ne zna ustvariti nobena zvočna oprema.

Kaj pa petje v Stožicah pred 15.000 ljudmi?

Takrat se sploh nisem zavedala, da je toliko ljudi, drugače ne bi odprla ust (se zasmeje). Z odra sem videla samo prve vrste, šele na posnetku na Youtubu sem videla, kakšno morje ljudi je bilo in kakšno vzdušje ...

To je bilo na koncertu ob 40-letnici Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinka Tomažiča. Ste še kdaj peli pred tolikimi ljudmi?

Ne, takrat je bilo prvič in mislim tudi zadnjič. Od takrat sem Sivi sokole. Ljudje me prepoznajo in mi rečejo – a, ti si Sivi sokole.

Ker ste na tistem koncertu zapeli to pesem?

Da.

Po kateri poti je prišla glasba k vam domov?

Tako mama kot tata sta na Opčinah pela v zboru, in sicer pri Taboru, ko je bil ta še mešani zbor. Morala sem na vsak koncert. A oče je pel že prej v Štmavru in potem pri Gallusu, ko ga je vodil še Ubald Vrabec.

Kakšna pevka ste želeli postati?

Všeč mi je bil gospel, a v Trstu nisem našla nobenega, ki bi to učil. Glasbena matica je ponujala operno petje, nekaj časa sem poskusila s tem, a prav ni bilo zame. Po višji šoli sem šla malo v Celovec in Gradec, kjer so bili odprti jazzu, bila sem tudi v Umbriji in Vicenci, kjer sem opravila nekaj tečajev.

Zakaj ste poskusili jazz, ko pa vas je zanimal gospel?

V tistih letih je bila zelo omejena izbira, ali opera ali jazz. V Trstu pravzaprav niti jazza ni bilo, danes je na konservatoriju triletni študij.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.