Še napenjanje mišic. Kdaj pa mir?

Sprejel sem izziv za tedenski komentar o dogajanju v Italiji in svetu. Zahtevna reč. Začenši z izbiro naslova kolumne. Proti toku bi ustrezal ambicijam, zvenel pa bi pretenciozno. V času, ko si laže predstavljamo konec sveta kot pa konec kapitalizma, nas tok nese v edino možno smer. »There is no alternative,« je trdila Margaret Thatcher, ko je z Ronaldom Reaganom odpirala Pandorino skrinjico neoliberalizma. Tačas smo pokopali realni socializem, ostal nam je realni kapitalizem in to v najbolj totalitarni neoliberalni varianti. Kdo pa zmore v teh razmerah plavati proti toku? Še filozofi, sociologi, politologi nam vedo povedati, da nas tok nese, ne pa kako iz njega. Kaj naj torej še prispeva novinar? Morda le to, da skuša izbrskati nekaj tega, kar dominantna naracija pometa pod preprogo, usedline, ki jih za sabo pušča tok, smeti, ki ne smejo zasenčiti blišča »najboljšega med sistemi«. Zato naj bo: Pod preprogo.

Zdaj pa k stvari. Kako ne začeti z vojno v Ukrajini? O njej je bilo prelitega vsaj toliko črnila kolikor krvi na bojiščih. Pa vendar ne morem mimo vojne, ki vpija vso našo pozornost, čeprav ta čas poteka v svetu kakih trideset konfliktov. Toda to je naša vojna, vanjo smo se zapletli in vsi plačujemo zanjo. Tu ni prostora za razglabljanje o tem, kdo je vojno zakrivil, kdo in zakaj je ni preprečil takrat, ko bi konflikt lahko še rešili po mirni poti. Pogledi so različni. Moj je, skrajno strnjeno, da sta obe strani soodgovorni, da to ni le vojna med Ukrajino in Rusijo, je tudi in predvsem vojna ZDA z evropskim priveskom proti Rusiji in s pogledom na globalno soočenje s Kitajsko.

Morda bo kdaj še čas in prostor za kaj več o tem. Zdaj je nujnejše vprašanje, ali je po 15 mesecih za obe strani (pa tudi za vso Evropo in dober del sveta) izčrpavajoče vojne le napočil čas za premirje. Bojim se, da še ne, pa čeprav so v začetku maja štiri spodbudne vesti vžgale plamenček upanja.

Celotno kolumno lahko preberete v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.