Prijava
Prestreljen nagrobnik na starem sarajevskem judovskem pokopališču(
)
Sarajevske rože stojijo na kraju, kamor je med vojno padla granata(
)
Trideset let po koncu obleganja mesta na stavbah še zijajo luknje, ki so jih pustili metki(
)
Dark Theme
»Gnusi se mi, ko vidim ptičico v kletki. V Sarajevu sem se namreč med letoma 1992 in 1995 počutil tako kot ta nebogljena žival.«
S temi besedami je otroštvo v vojni opisal Edin, ki je imel, ko se je začelo najdaljše obleganje mesta v sodobni zgodovini, komaj devet let. Njegov zapis skupaj s spomini več kot tisoč petsto otrok sestavlja knjigo Djetinjstvo u ratu, Otroštvo v vojni. Pod projekt se je podpisal Jasminko Halilović, ustanovitelj Muzeja ratnog djetinjstva - Muzeja otroštva v vojni, enega izmed številnih sarajevskih muzejev, ki spominjajo in opominjajo na trpljenje prebivalcev prestolnice Bosne in Hercegovine za časa agresije med letoma 1992 in 1996.
»Sprehodi se po Wilsonovem sprehajališču ob reki in ozri se na stavbo na levem bregu mostu Suade in Olge, da boš videl, kaj je v mestnem središču pustila vojna,« mi je na dan prihoda v Sarajevo svetoval mimoidoči, s katerim sem se zaklepetal. Upošteval sem njegov nasvet. Na bregu reke Miljacke me je pričakal srhljiv prizor; trideset let po koncu bombardiranj ni bilo mogoče prešteti vseh lukenj, ki so jih na fasadi stavbe, v kateri je danes trgovina z glasbili, pustili šrapneli granat in naboji, ki so vanjo leteli z bližnjega starega judovskega pokopališča, drugega največjega v Evropi, prek katerega je potekala frontna črta.
Ravno med starimi prerešetanimi nagrobniki z Davidovo zvezdo človek dobi občutek, da obvladuje mesto pod seboj. Pogled skozi zum fotoaparata je bil dovolj, da sem se prepričal, s kakšno lahkoto so napadalci obvladovali mesto. En sam stisk sprožilca na puški ostrostrelca, varno skritega za nagrobnikom, je bil dovolj, da je nekaj sto metrov nižje ugasnilo življenje.
Sarajeva niso strli ne lakota, ne žeja, ne mraz, niti smrt. Prebivalci se niso dali: še naprej so poskušali živeti kar se da normalno življenje. Proti nasilju so se ženske borile s šminko, vedno so bile lepo oblečene in počesane, pa če so bile razmere še tako brezupne. Tudi humorju se niso odrekli, in to izrazito ciničnemu, črnemu humorju, ki nepoznavalca kar nekoliko šokira, ko prvič sliši zanj. Krožile so šale, kot je tista o Muju in Sulju, ki se pod ostrostrelskim ognjem poženeta čez cesto. Nenadoma mimo švigne krogla, ki Muju odstreli uho. Namesto da bi se rešil, pa se vrže na vse štiri in začne nekaj mrzlično iskati. »Kaj delaš, steci na varno! Uho ti je odstrelilo, ti pa ga iščeš,« mu zakriči Suljo. Mujo pa ga samo grdo pogleda in odgovori: »Briga me za uho! Za njim sem imel zadnji čik.«
Celotno reportažo ob 30-letnici konca obleganja Sarajeva lahko preberete v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.
