»Zmotno sem si predstavljal, da meje ločujejo povsem drugačne svetove«

Gianni Galleri živi v Toskani, in čeprav se je rodil tri leta po Titovi smrti, je očaran nad Jugoslavijo. Intenzivni odnos se je začel, ko je nekega dne prečkal slovensko-italijansko mejo, čemur so nato sledila številna potovanja v nekdanje jugoslovanske republike ter v Albanijo, Bolgarijo in Romunijo.

Odkritjem je posvetil že več knjig, nazadnje Balkan Football club (2024) in Spomenik (2025), ki sta izšli pri založbi Bottega Errante.

Pišete v italijanščini, a vaša zadnja knjiga nosi naslov Spomenik, ne pa, recimo, Monumento. Zakaj?

Slovenščine žal ne govorim, znam pa nekaj malega srbohrvaščine, zato sem besedo »spomenik« vedno naglaševal drugače kot vi. Kakorkoli, naj bo spómenik ali spomeník, z založnikom sva si želela vnesti ta pojem v italijansko besedišče. Beseda monumento ima svoj splošen pomen, če pa med izražanjem v italijanščini rečeš spomenik, v polje pomena zajameš jasen politični, zgodovinski in umetnostni vidik ter vrednote, ki so jih ta dela predstavljala v nekdanji Jugoslaviji.

Zakaj ste se vi, Toskanec, navdušili nad tem geografskim območjem?

Zaljubil sem se, zato racionalne razlage ni.

A v uvodu knjige Balkan footbal club omenjate, da so bili vaši starši na poročnem potovanju na Plitvičkih jezerih ...

Na svet sem prišel dve leti zatem, zato neposredne povezave ne vidim. Stvar je preprosta: julija 2014 sem bil v Trstu in sem sklenil, da grem pogledat, kaj je na drugi strani meje. Zmotno sem si predstavljal, da meje ločujejo povsem drugačne svetove, medtem ko so si obmejni kraji zelo podobni. Začel sem romati v razne države, navezal stik z več ljudmi, si ustvaril lepa prijateljstva ter z zmeraj večjim užitkom spoznaval kraje in njihovo zgodovino.

Pregovorno leva politična usmeritev Toskancev ni igrala nobene vloge?

Če ta razlog obstaja, je lepo skrit v možganih. Moje navdušenje je popolnoma neracionalno.

Katero knjigo je bilo lažje napisati – o nogometu ali o spomenikih?

O nogometu. O nogometu razpravljamo vsi, sproščeno, in vsi imamo prav. Zgodovina, ki je sicer tudi odprta interpretacijam, pa terja resnost, navajanje dejstev. Za Spomenikom se skriva temeljito raziskovalno delo, ki ga je na trenutke spremljala zaskrbljenost, da sem se lotil nečesa, kar ni v mojih strunah. Prikazal sem na primer tudi arhitektonske značilnosti spomenikov, jaz pa nisem arhitekt.

Ko pišete o nogometu in zgodovini ste nepristranski, se pa med vrsticami zdi, da simpatizirate s klubi, katerih navijaške skupine niso zapadle v nacionalizem ...

Tega ne bom skrival. Vrednote, ki jih zagovarjajo in branijo nacionalisti, niso del moje kulture, motijo me, spravijo me v zadrego. Zato drži, da me fascinirajo zgodbe navijačev Zagreba 041, Slobode Tuzla, Veleža, Čelika iz Zenice – tudi novogoriške navijaške skupine Terror Boys. Te zgodbe izstopajo v morju nacionalizma, ki je preplavilo navijaško sceno na Balkanu. Ti navijači so odporna manjšina in so glasniki inkluzivnih vrednot.

Kako daleč od resnice je predstava, ki jo Italijani imajo o državah na Balkanu?

Tudi jaz sem bil sprva presenečen, kako velik je razkorak med tem, kar si predstavljamo, in tem, kar dejansko je. Ob spoznavanju tistih krajev sem spoznal tudi vidike Italije, za katere nisem vedel. Lahko vam povem, tudi s kančkom sramu, da ne bi vedel za slovensko manjšino, če ne bi potoval v države bivše Jugoslavije. Ostal bi pri bežnem vtisu, da so Slovenci v Italiji maloštevilna skupnost priseljencev. Sicer pa, ja, stereotipov je kar nekaj. Več ljudi me je vprašalo, kako poteka vojna. Zoprna je tudi misel, da se potuje tja samo zaradi deklet.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.