Ob spremljanju prispevkov o večdesetletni stagnaciji plač v Italiji, o naraščanju življenjskih stroškov, pa tudi o na videz spodbudnih podatkih, kot so tisti o rekordni stopnji zaposlenosti, iz slike navadno izostane kontekst, v katerega se ta dejstva umeščajo. Tak okvir ponuja včeraj objavljeno poročilo Nacionalnega statističnega inštituta (Istat) o revščini v Italiji v letu 2025, ki kaže, da skoraj desetina ljudi na škornju živi v absolutni revščini. Za razliko od kazalnika relativne revščine, ki temelji na primerjavi dohodkov posameznikov ali gospodinjstev z drugimi v isti družbi, absolutna revščina »meri« pomanjkanje osnovnih dobrin, nujnih za preživetje, kot so hrana, pitna voda, bivališče, osnovno zdravstvo in izobraževanje.
Če podatek o skoraj desetini (9,3 %) ljudi pod pragom absolutne revščine zapišemo z absolutno vrednostjo, to pomeni 5,4 milijona posameznikov oziroma 2,1 milijona gospodinjstev v celi državi. Delež ljudi, ki živijo v absolutni revščini, je v zadnjih štirih letih dokaj stabilen oz. nad devetimi odstotki, če pa v poštev vzamemo desetletno razdobje, vidimo, da se je incidenca absolutne revščine v tem času večala - in sicer s 7,8 % v letu 2016 na lanskih 9,3 odstotka.
Absolutna revščina je precej bolj razširjena v določenih družbenih skupinah. Z zviševanjem starosti se incidenca absolutne revščine znižuje, saj med mladoletniki znaša 12,5 % (oz. za 1,136 milijona otrok), med mladimi od 18. do 34. leta se spusti za 0,4 %, v naslednji starostni skupini (35-64 let) pade na 8,9 %, najnižja pa je pri starejši populaciji. Med prebivalci nad 65. letom namreč delež absolutno revnih znaša »le« 6,1 %.
Dinamika incidence absolutne revščine, ki je obratno sorazmerna s starostjo, se potrdi tudi če pogledamo starost referenčnih oseb v gospodinjstvu, to so tiste z najvišjim dohodkom. Absolutna revščina je veliko bolj omejena v družinah, kjer ima referenčna oseba vsaj 65 let (6,1 %), medtem ko dosega deset odstotkov tako v gospodinjstvih z referenčno osebo do 34. leta kot v tistih, kjer je oseba z najvišjim dohodkom stara od 45 do 54 let, nekoliko nižja (8,7 %) je v skupini 35-44 let in v gospodinjstvih z referenčno osebo med 55. in 64. letom (7,2 %).
V gospodinjstvih oziroma družinah, člani katerih so izključno italijanski državljani, je delež tistih pod pragom absolutne revščine 5,9-odstoten. Med družinami z vsaj enim tujim državljanom je incidenca absolutne revščine 26,7-odstotna, v tistih, kjer so izključno tuji državljani, pa se bliža tretjini (29,4 %).