Slepost zanjo ni ovira

Irena Mihelj živi v stanovanju v Ajdovščini. Že nekaj let je njen spremljevalec črn labradorec Bisk, kar v norveščini pomeni kuža. Je izšolan vodič. Irena je od rojstva slepa, a to zanjo ni ovira in običajno doseže, kar si zada. Irena Mihelj in njen pes vodič Bisk sta neločljivi dvojec, ki ga Ajdovci ne morejo prezreti. »Tisti, ki naju še niso videli v Ajdovščini, so verjetno sami slepi,« se pošali 41-letnica, ki o slepoti in izzivih, s katerimi se sooča že od rojstva, govori brez dlake na jeziku. Rodila se je prezgodaj, s komaj 830 grami. Prva dva meseca je preživela v inkubatorju, ko je prišla domov, je mama ugotovila, da je nekaj narobe. Glavkom in kmalu nato še zelena mrena na obeh očesih. Zdravniki v šempetrski bolnišnici so staršem svetovali, naj z operacijo počakajo do tretjega leta. »In so potrpežljivo čakali. Ko so me pri treh letih peljali nazaj, je zdravnik vprašal, kje so bili toliko časa,« pove Miheljeva.

Bila je bistra deklica, ki se je znala postaviti zase. »Že kot otrok nisem hotela biti številka, ampak sem hotela biti nekdo,« pove. Nikoli se ni zadovoljila s prepričanjem, da nečesa ne more, ker je slepa. »Veliko stvari, za katere se odločam, terja precej truda in energije. Toda v življenju sem se naučila, da če hočem nekaj doseči, se moram za to potruditi.«

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.