Četrtek, 20 junij 2024
Iskanje

»Slovenska šola je bila zame najlepša življenjska izkušnja«

Intervju z Gerardom Tolentinom, vodjo Urada za manjšinske jezike Dežele FJK

Trst |
29. avg. 2023 | 17:04
Dark Theme

Gerardo Tolentino se je rodil leta 1982. Njegova družina od nekdaj živi v Trstu. Ima starejšega brata in sestro, ki sta rojena približno deset let pred njim in sta najprej obiskovala angleško in nato italijansko šolo. Za starša je bilo torej primarno, da se otroci že od malega naučijo kakega drugega jezika. Danes živi v mestnem središču in ima dva majhna sinova. Tolentino je vodja Urada za manjšinske jezike Dežele Furlanije - Julijske krajine.

Kako se je zgodil stik s slovensko šolo?

Izhajam iz družine trgovcev. Oče je bil podjetnik, mama mu je pomagala. Znanje več jezikov je bilo doma normalno. Starša sta se preselila v Bane, kjer sem se rodil. Vpisovala sta me v vrtec in sta opazila, da sta na Opčinah slovenski in italijanski vrtec v isti stavbi. Ker smo živeli v slovenski vasi, sta se odločila za slovenskega. Želela sta si tudi, da bi se z znanjem jezika vključil v vaško okolje, kjer je bilo nekaj mojih vrstnikov.

Je vključevanje v banovsko življenje naposled uspelo?

Ker še ohranjam stik, bi rekel, da je. Občutek pripadnosti banovskemu okolju je bil zame vedno močen. Tudi po selitvi v mesto sem poleti pomagal na šagri. Pripravljal sem pokovko.

Preselitev v mesto je vplivala na izbiro o šolanju?

Pri vsakem prehodu smo si doma postavili vprašanje o nadaljevanju. Prišli pa smo do zaključka, da ni bilo nobenega razloga, da ne bi nadaljevali s to izbiro. Neizbežno je namreč, da se jezik brez rabe izgubi. Vpisali so me v osnovno šolo Karel Širok v Ulici Donadoni. Ravnateljica je bila takrat Ksenija Dobrila.

Ste bili edini otrok iz italijanske družine?

V vrtcu sem bil edini. Na osnovni in nižji srednji pa ne. V mestu sem opazil, da so se marsikateri otroci pogovarjali v italijanščini, medtem ko sem se jaz dosledno pogovarjal v slovenščini. Nižjo srednjo šolo sem obiskoval sprva pri Svetem Jakobu, kjer je bilo socialno okolje zahtevno, in sem zato nadaljeval pri Svetem Ivanu. V vseh šolskih izkušnjah sem doživel pozitiven odnos učiteljic ali profesoric. Tudi s sošolci sem se imel lepo.

So vas kdaj imeli za tujca?

Nikoli se nisem počutil kot tujec. Pomagale so tudi obšolske dejavnosti, saj je bilo za starša samoumevno, da bi jih opravil v slovenskem okolju. Hotel sem igrati kitaro, vpisali so me na Glasbeno matico, o konservatoriju niso niti razmišljali. Želel sem si trenirati košarko in sta me vpisala k Boru. Takrat je Bor premogel tudi nogometni klub in sem tam tudi brcal žogo, nadaljeval sem pri Zarji.

Kako ste po zaključku šolanja ohranjali stik s slovenskim jezikom?

Že med študijem prava na tržaški univerzi sem opazil, da se je moja slovenščina poslabšala in sem začel spet prebirati slovenske knjige. Vesel sem bil prejšnje službe na uradu za slovenske šole deželnega šolskega urada. Stik z jezikom sem ohranjal tudi kot vaditelj ali trener košarke pri slovenskih klubih. Sodeloval sem z Borom in Poletom.

Ste na šport zelo navezani?

Sem. Eno leto sem bil tudi profesionalni trener v Veroni. Ko sem zaključil trenersko kariero, sem kot gledalec še zahajal na tekme prvih ekip. Pri Boru so mi takrat ponudili mesto v upravnem odboru, pomagal sem tudi Jadranu. Tega predloga sem bil iskreno vesel, ker je predstavljal priložnost, da vrnem slovenski narodni skupnosti v Italiji kanček tega, kar mi je dala.

Videti je, da ste hvaležni za vse tovrstne življenjske izkušnje.

Imam se nekako za posinovljenca te skupnosti. Med šolsko in športno kariero sem naletel na učiteljice, profesorice in na trenerje, ki so ravnali z mano, kot bi ravnali s sinom. Ko me italijanski prijatelji ali znanci sprašujejo za mnenje, ali naj poskusijo vpisati otroka v slovensko šolo, jim odgovorim, da je bila zame to najlepša življenjska izkušnja, ki sta mi jo podarila starša.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku v Poletnem miksu. Poleg tega objavljamo še potepanja Sare Terpin in Carla Ghia, ki nas tokrat popeljeta na »daljni vzhod« Slovenije. Nadaljujejo se tudi novela Uršca Grnatca Borisa Pangerca in strip o Plečniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava