Petek, 12 julij 2024
Iskanje

»Starši so mi rekli, da sem najbolj nadarjen za frizerja«

Intervju s Savatorejem Bovinom, frizerjem na Opčinah, ki se je pri štirinajstih letih s trebuhom za kruhom odpeljal iz domače vasi v 900 kilometrov oddaljeni Trst

30. apr. 2023 | 8:15
Dark Theme

Težko si je predstavljati 14-letnega mulca, ki s trebuhom za kruhom sede na vlak in se iz domače vasi odpelje v 900 kilometrov oddaljeno mesto. Prav to je konec sedemdesetih storil Salvatore Bovino, dolgoletni frizer na Opčinah, Italijan iz Bazilikate, prijatelj mnogih Slovencev. Svojo življenjsko zgodbo je povzel 27. aprila v svojem salonu. Naključje: obhajal je rojstni dan.

Vse najboljše. Koliko jih je?

Hvala, 58.

In koliko let že delate?

Skoraj 44, prihodnje leto bi moral dočakati pokojnino.

Kje ste začeli delati?

Najprej v salonu na železniški postaji v Trstu. Dva meseca. Nato me je delodajalec odslovil, češ da si me ne more privoščiti.

Kdaj je bilo to?

Junija 1979, takoj ko sem prišel v Trst.

Ste v Trst prišli neposredno iz svoje rojstne vasi ali je bila še kakšna vmesna etapa?

Prišel sem neposredno iz Balvana. Neotesan. Čudil sem se vsemu, nihče mi ni razložil, kakšen je svet.

Zakaj ste se izselili z juga Italije?

Na jugu Italije si postavljen pred izbiro: ali delaš, kot ti rečejo delodajalci, ali pa pristaneš na določene situacije, značilne za jug Italije. Če pa gojiš ambicijo po boljšem življenju, se izseliš. Prva možnost je tujina, druga možnost je Piemont. Jaz sem šel na drugo stran, v Trst.

Zakaj?

Svak, sestrin mož, je bil karabinjer in so ga poslali v Trst. Sestra mi je rekla, naj pridem še jaz. Do mojega 18. leta je bila ona moja skrbnica, čeprav sem že kmalu po prihodu v Trst šel živet sam.

Zakaj ste postali frizer?

Ker v moji vasi velja, da imaš zjutraj dve dolžnosti: iti v šolo in se naučiti enega poklica. V glavnem se učiš biti električar, kovač ali frizer. Meni so rekli, da sem najbolj nadarjen za frizerja.

Kdo vam je to rekel?

Starši. Jaz sem se temu upiral, a pri osmih sem vseeno moral k vaškemu brivcu Gaetanu. Bil je nekakšen duhovnik, saj med duhovniki in frizerji skoraj ni razlike: oboji veliko vedo o ljudeh. Čistil sem, prinašal žerjavico, odstranjeval peno po britju.

Poklica vas torej ni naučil oče?

Ne, tata – tudi pri nas se očetu reče tata – je delal na polju, bil je nepismen. Sem se pa na njem prvič preizkusil.

Kako?

Pri desetih letih mi je rekel, da mu moram pokazati, kaj znam. Rekel sem mu, da v trgovini samo pomagam, strank nikoli ne brijem. On pa mi je rekel, da bom pač začel z njim. Tresla se mi je roka, s prvim licem je še šlo, ko pa je prišlo na vrsto drugo, sem ga pošteno ranil. Začel je krvaveti, a ni trenil. Je že dobro, mi je rekel.

Kako naj razumemo to njegovo obnašanje?

Želel mi je vliti zaupanje. Verjel je, da se mora oče žrtvovati za otroke. Zato mi ni nikoli očital, da sem ga slabo obril ali ostrigel, čeprav sem mu puščal take luknje na lasišču ... Poklica me je dobro naučil šele frizer v Galeriji Rossoni v Trstu, kjer sem se zaposlil po tisti kratki izkušnji na železniški postaji. No, prav tja je nekega dne prišel Dario Faggin s Proseka, pravzaprav je bil njegov oče iz Padove in mama Slovenka s Krasa. Iskal je nekoga, da bi mu pomagal v salonu na Opčinah. Takrat sem prvič prišel na Opčine, a po štirih mesecih sem Dariu rekel: žal mi je, tu ne morem ostati.

Zakaj?

Nisem razumel strank. Nisem se mogel vključiti.

Slovenci so se vam najbrž zdeli zoprni ...

Eh ... Pričakoval sem večjo prožnost.

Kaj se je dogajalo?

Stranke so se me otepale, recimo z izgovorom, da imajo raje kolegico Silvio, ki je bolj izkušena. Me je pa Dario ves čas prepričeval, da bo že ... Zato sem se po tem, ko sem po štirih mesecih odšel, vrnil. To je bilo leta 1983, zato sem zdaj 40 let na Opčinah. In hvaležen sem življenju, da me je privedlo sem. Pravil sem si, pa saj smo vsi ljudje, nobena razlika ni nepremostljiva. In res, najprej sem se dobro vključil v ekipo Primorca.

Nogomet vam je torej pomagal, da ste se udomačili na Krasu?

Gotovo. Pri Primorcu je igralo več domačinov, se pravi Trebencev, a tudi Banovcev, bil je na primer tudi Dimitrij, ki ima gostilno pri Ferlugih.

Bi šlo tudi brez nogometa?

Bi, a počasneje. Soigralci so bili lepa družba, z njimi sem začel odkrivati kraje in običaje, recimo osmice. Sčasoma so me tukajšnji kraji in ljudje povsem prevzeli.

Naposled ste tudi poročili Slovenko ...

Kar napišite, da je svetnica. Dala mi je oporo, družino, dva otroka, lepo življenje. S trmo sva izpolnila marsikateri cilj.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava