Ta teden pred 10 leti (46)

V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega »obujanja spominov iz preteklosti« v novem letu na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2008 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.

Danes nadaljujemo obujanje spominov s prispevkom o prestižni nagradi, ki so jo v Neaplju podelili Borisu Pahorju. Članek je bil objavljen v torek, 11. novembra 2008.

Z bučnim ploskanjem, ki mu ni in ni hotelo biti konca, je občinstvo neapeljske bazilike Santa Maria alla Sanità sprejelo tržaškega pisatelja Borisa Pahorja.

»Res dolgo so stoje ploskali, jaz pa sem jih prosil, naj ploskanje namenijo tistim mučenikom, herojem in svetnikom, ki se niso vrnili.« Boris Pahor je tako tudi v Neaplju izprosil aplavz za taboriščnice in taboriščnike, ki niso imeli njegove sreče in so podlegli nečloveškim razmeram fašističnih ali nacističnih taborišč. Ploskanju vse številnejših italijanskih mest se je tako pridružil tudi Neapelj, ki je petindevetdesetletnemu pisatelju podelil literarno nagrado Premio Napoli. Strokovna žirija, v kateri je ob priznanih literarnih kritikih sedel tudi filmski igralec Toni Servillo, je njegovo Nekeropolo nagradila v kategoriji tuje književnosti; ob Pahorju sta bila nagrajena Georges Didi-Huberman in Serge Latouche. Bralni krožki neapeljske nagrade, ki v Italiji in tujini združujejo okrog tisoč šesto bralk in bralcev, pa so Pahorju izkazali dodatno čast: Nekropolo so razglasili za knjigo leto. Zato so ob denarni nagradi pisatelju izročili tudi bakreno skulpturo, ki jo je izdelal neapeljski umetnik Riccardo Dalisi.

»Podelitev je bila pravo ljudsko slavje, v baziliki pa je kljub temu vladala posebna cerkvena zbranost. Spominjala me je na vzdušje taborišča Natzweiler-Struthof: obiskovalce tu vedno spremlja vodič, pomikajo se v tišini in kraju primerno oblečeni. Kot bi bili v cerkvi.« Druga reminiscenca, veliko bolj tragična, se je Pahorju utrnila med petkovim obiskom pokopališča Cimitero delle Fonatenelle, ogromne jame sredi mesta, polne lobanj in kosti tistih Neapeljčanov, ki niso bili deležni pokopa. »Tragičen, moker, pretresljiv,«je kraj opisal pisatelj in pojasnil: »Sprehajal sem se ob celih vrstah lobanj, pod steklom pod mojimi nogami so ležale kosti. Spomin je neizbežno poletel k tistim živim okostnjakom, ki sem jih srečeval v taboriščih. Tistim istim, katerih se želim spomniti ob vsaki predstavitvi. Nekropole nisem napisal zato, da bi na račun mrtvih žel odobravanje. A zdaj želim uspeh, to ploskanje, prenesti nanje: kajti na glavne akterje se prevečkrat pozablja.« (pd)