»Tudi najstarejši se razveselijo korneta«

Omar Arnoldo vodi sladoledarno nedaleč od železniške postaje v Trstu. Opaziš jo, ko se s severne strani pripelješ v Trst po Miramarskem drevoredu. Ena od mnogih sladoledarn pač, bi pomislil, kdor gre mimo. A v njej se skriva zgodba, kako je k nam prišla sladoledarska obrt. In kako ta obrt pomlajša obraz ljudi.

Kepica sladoleda je skoraj povsod vsaj pol evra dražja od skodelice kave. Kaj se je zgodilo?

Poskočile so cene surovin. Sladkor je še pred poldrugim letom stal 75 ali 80 centov na kilogram, danes stane 1,40–1,50 evra. Podražile so se tudi druge sestavine, dvakrat dražja je na primer lešnikova krema. Še dobro, da so se vsaj stroški za elektriko umirili.

Vam je zaradi dražjih kepic upadla prodaja?

Hvala bogu nam ni, letos nam gre še posebej dobro. V Trstu imamo srečo, da je zdaj veliko turistov, kar občutimo tudi mi, ki nismo ravno v centru. Za Tržačane je sladoled svetinja in se mu ne odrečejo. Pri starejših sicer opaziš, da se brzdajo.

Obstajajo objektivni kriterij za določitev kakovosti sladoleda?

Kdor se spozna na sladoled, bo takoj ugotovil iz katerega mleka je narejen. Če hkrati poskusiš sladoled iz mleka, ki ga prodajajo za 70 centov na liter, in iz mleka, ki stane 1,5 evra, začutiš razliko.

Vi se nimate za Tržačana, kajne?

Res je. Rodil sem se v Trstu, tu sem tudi obiskoval šole in sem že četrta generacija Arnoldov, ki živi v Trstu. A kljub temu se ne počutim Tržačana. Ohranjam tisto staro družinsko izročilo, da je našo varno zatočišče hribovska vas v Dolini Zoldo.

Kdaj so se začele sezonske ali pa tudi dokončne migracije vaših prednikov?

To je moj praded Olivo. On je leta 1870 šel na Dunaj. Imel je voziček, s katerim je poleti prodajal sladoled, ki ga je hranil v slanici. Pozimi pa je voziček preuredil in prodajal pečene hruške. Leta 1915 je zaradi vojne moral zbežati z Dunaja. Beg je bil zelo drzen, Olivo je čez hribe v Zoldo pribežal s svojim vozičkom, ki so ga menda vlekli konji. Leta 1919 je že prodajal sladoled v Trstu.

Ste morali nadaljevati družinsko tradicijo ali ste si tako želeli?

Že na nižji srednji šoli sem v spisu napisal, da ko bom velik, bom sladoledar. Tudi iz spoštovanja do prednikov nisem nikoli razmišljal o čem drugem.

Celoten intervju lahko preberete v nedeljskem Primorskem dnevniku.