Četrtek, 18 julij 2024
Iskanje

»V Gornjem Karabahu ne gre za teritorij, ampak za človekove pravice«

Paruyr Hovhannisyan, aktualni namestnik ministra za zunanje zadeve Republike Armenije

29. maj. 2023 | 10:55
Dark Theme

Paruyr Hovhannisyan je že 25 let aktiven v diplomaciji armenske republike. Po diplomi iz mednarodnih odnosov na Univerzi v Erevanu in izpopolnjevanju v ZDA je vstopil v diplomatske vode. Deloval je na misijah Armenije pri Združenih narodih, Evropski uniji in Svetu Evrope, kjer je bil kot veleposlanik vodja misije v Strasbourgu.

Pred dvema letoma je bil imenovan za namestnika ministra za zunanje zadeve. Velja za enega najbolj podkovanih in za najsposobnejšega armenskega diplomata. Pogovarjala sva se v njegovi pisarni v pred nekaj leti zgrajeni palači zunanjega ministrstva v Erevanu.

Prepričan sem, da veste, kaj vas bom najprej vprašal. Pred nekaj dnevi je bilo v Bruslju srečanje med vašim predsednikom vlade, predsednikom Azerbajdžana in predsednikom Evropskega sveta Michelom. Slednji je na koncu objavil sporočilo z govorom o teritorialni integriteti obeh držav. Na spletni strani osrednjega dnevnika Aravot sem bral dolg članek o vprašanju, kaj pomeni teritorialna integriteta. Bi lahko to pojasnili?

Smo sredi kroga zahtevnih pogajanj, katerih cilj je vzpostavitev miru in normalnih odnosov med državama. Rekel bi, da je bilo to srečanje dokaj učinkovito, obe strani sta napredovali pri sestavi besedila, vsaka stran je bolje razumela stališče druge. Seveda bo treba veliko vprašanj še rešiti in zato se bodo pogovori nadaljevali v drugih formatih. V Bruslju s posredovanjem Michela, sledijo nato še druga vprašanja, na primer vojnih ujetnikov. Azerbajdžan pravi, da jih je 33, verjetno pa jih je več.

Najpomembnejše je vprašanje človekovih pravic in varnosti Armencev v Gornjem Karabahu. O vsem tem je beseda tekla v Bruslju. O tem se bosta zunanja ministra pogovarjala v Moskvi, predvideno je tudi srečanje predsednikov v Moskvi. 1. junija bo v Moldaviji srečanje v širši sestavi, kjer bosta tudi francoski predsednik in nemški kancler, kasneje so na sporedu druga srečanja, v oktobru v Granadi v času španskega predsedovanja Evropski uniji. Skratka, obeta se zelo intenzivno obdobje in mi si polno prizadevamo za mir.

Kakšna bi bila dokončna rešitev?

Namen vseh srečanj je doseči temeljni sporazum, vzpostavitev miru in normalnih odnosov med sosednjima državama ter nato nadaljevati pogovore o drugih pomembnih temah, človekovih pravicah in varnosti Armencev v Gornjem Karabahu, odprtju komunikacij, natančni določitvi meje med državama, ki ni bila nikoli formalno določena.

Mi priznavamo meje, ki so bile določene na osnovi deklaracije v Almatyju, medsebojnega priznanja držav ob razpadu Sovjetske zveze. Teritorialno integriteto pojmujemo na tej osnovi in je navedena v kvadratnih kilometrih. Vprašanje Gornjega Karabaha ni teritorialno vprašanje, kot ga radi prikazujejo v Azerbajdžanu. Zadeva človekove pravice in varnost ljudi, ki tam živijo, ne vsebuje pa teritorialnih zahtev. Vse od konca 80. let prejšnjega stoletja gre samo za vprašanje identitete teh ljudi, za njihov fizični obstoj, nikoli za armenske teritorialne zahteve. Tega ni postavljal noben armenski predsednik vlade in niti noben zunanji minister. Želimo zagotoviti varnost, razvoj in človekove pravice za Armence, ki živijo v Gornjem Karabahu.

Pred nekaj dnevi je bil pred vladno palačo protest v zvezi z vojnimi ujetniki. Zakaj ni bilo mogoče rešiti vprašanja teh ljudi?

Azerbajdžan to temo že dve leti izkorišča v pogajanjih tudi v najbolj neverjetnih kontekstih, čeprav obstaja dogovor, da bi morali biti vsi jetniki brezpogojno izpuščeni. Na vseh mednarodnih srečanjih, tudi ob prisotnosti evropskih in ameriških predstavnikov, je bilo poudarjeno, da jih je treba takoj izpustiti. Azerbajdžan pa to zavrača, čeprav gre za izključno humanitarno vprašanje.

Kako je s koridorjem, ki povezuje Armenijo z Gornjim Karabahom?

To je najbolj boleča tema, stanje pa se slabša iz dneva v dan. Oblasti Gornjerga Karabaha so bile prisiljene uvesti bone za hrano, ruske mirovne sile so vključene v razdeljevanje hrane, ljudje so pogosto brez plina in elektrike, seveda tudi brez interneta, streljanje je na dnevnem redu in ostrostrelci so stalno na delu. Vse to se dogaja kljub prisotnosti ruskih mirovnih enot. Najhujše vprašanje pa je koridor, ki je bil vzpostavljen s sporazumom med Rusijo, Armenijo in Azerbajdžanom. Slednji za zaprtje uradno obtožuje ekološka gibanja in civilno družbo, čeprav vemo, da v Azerbajdžanu civilna družba ne obstaja, saj je to najbolj avtoritarni režim v postsovjetskem prostoru.

Trenutno po koridorju lahko vozijo samo vozila Rdečega križa in ruskih mirovnih sil, zato si lahko predstavljate, kaj to pomeni, ne samo za hrano, ampak tudi za družine, ki so ločene. Ljudje že dolgo živijo v popolni blokadi in tudi v strahu. Seveda gre za poskus etničnega čiščenja, in sicer v obliki pritiska ljudi, da zapustijo tiste kraje. Azerbajdžan pravi, da so vrata odprta za vse, ki želijo oditi. Oblasti v Karabahu so uveljavile večino zahtev, ki prihajajo iz Bakuja, le da bi se stanje izboljšalo, ampak nič ne pomaga.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava