»V Jamo Labodnico me je privedla ista radovednost, ki me je vodila čez oceana«

Alex Bellini, ki je sredi avgusta preživel sto ur v Jami Labodnica v Trebčah, je v italijanski javnosti znano ime, odkar je leta 2006 uspešno zaključil samotno prečenje Atlantskega oceana z veslaškim čolnom. Sledile so še druge nore pustolovščine, na primer prečenje Tihega oceana ali Združenih držav Amerike. Njegove podvige spremljata tudi raziskovalna nota in poziv k pametnejšemu ravnanju z naravnimi viri. Rodil se je sredi hribov v Lombardiji, a zadnja leta živi v Barkovljah.

Preveslali ste Atlantski in Tihi ocean, tekli od Los Angelesa do New Yorka, presmučali ledenik Vatnajökull na Islandiji. Kaj vas je privedlo v Jamo Labodnico pri Trebčah?

Ista radovednost, ki me je vodila čez oceana. Morda se zdi, da pretiravam, a res je tako. V osnovi je to radovednost, da skozi raziskovanje spoznavam samega sebe. Raziskovanje mora biti najprej oblika samoraziskovanja. V tem smislu že nekaj časa razvijam projekt, ki skozi kratke dokumentarce pripoveduje o odnosu z mojimi notranjimi »zmaji«, to so strahovi, tesnobe in omejitve, ki sem si jih postavil sam. Na ta način delam na samoanalizi, hkrati pa raziskovanje poljudno razlagam širši javnosti.

Lahko opišete te zmaje?

Oceana sem prečil, da bi razrešil nekatere vozle. Imel sem nekaj čez dvajset let in moral sem spoznati samega sebe, pogledati tja, kamor ljudje običajno ne pogledajo – v lastno krhkost, v pomen, ki ga damo življenju, v notranjo moč. Veslanje čez ocean je postala velika metafora, ki me je vrnila na kopno bolj zrelega. Bolje sem se zavedal svojih mej in tudi svojih adutov.

Ampak 20 let po vašem prvem veslanju čez ocean ste se spustili v trebensko jamo. Zdi se, da se še ukvarjate z notranjimi zmaji ...

Mislim, da drži, a to počnem manj intenzivno. Pri dvajsetih sem bil v stanju velike zmedenosti. Nekaj let pred tem sem izgubil mamo, študiral sem bančne vede, a ta študijska smer mi ni vzbujala nobenih čustev. Živel sem življenje, kot da bi mi ga vsilil nekdo drug. Čutil sem, da sem na svojem čolnu potnik, ne pa krmar. Zaradi tega me je bilo zelo strah, da bom živel življenje, ki me ne bi predstavljalo. Danes tega strahu nimam več, ker imam svojo vlogo, dozorel sem, prehodil življenjsko pot, si ustvaril družino, družino pa preživljam z delom, ki me navdušuje. Zato nimam več tistega strahu, da zapravljam čas ali da sem na napačnem mestu.

Kakšni so potemtakem današnji zmaji?

Povezani so predvsem z mojima dvema hčerkama, starima 13 in 16 let. Bolj kot strahovi so to dvomi: ali delam prav, sem jima opora, sem dober vzgojitelj? Ali bodo s kognitivnimi in odnosnimi orodji, ki jima jih dajem, znali krmariti skozi nevihte? Nekaj drugega pa so zmaji, ki so povezani z mojim raziskovalnim delom. Preizkušam samoto, občutek, da nisem kos situacijam, mnenju drugih. Res je, raziskovalec bi moral imeti močan značaj, da prenese najhujše kritike, a konec koncev smo vsi zelo krhki in občutljivi. Imamo velik ego, ki ga stalno hranimo, potem pa zadošča neroden članek ali kritika, da se vse podre. Zato nenehno iščem ravnovesje med pretiravanjem in pomanjkanjem. Naš poklic nas včasih sili k preseganju meja, a brez ravnotežja ni prihodnosti, ostanejo žalostne družine in prazne postelje.

Vas je bilo v Jami Labodnici kdaj strah?

Ne, nisem čutil strahu. Poigraval sem se z zmaji, tako da sem načrtoval ukano. Ljudi, ki so me čakali na površju, sem nameraval prepričati, da nisem sam, saj da sem našel človeške stopinje okrog svojega šotora.

Koliko globoko pod zemljo ste bili?

Brezno je globoko 330 metrov. Po eni uri navpičnega spusta po lestvi prideš do ogromne dvorane, skozi katero teče reka Timava. Strop je visok približno 80–100 metrov. To je primerljivo s katedralo.

Tam se potemtakem ne pojavi občutek klavstrofobije?

Ne, ker je zelo prostorno. Ni tipičnega jamskega sveta iz stalaktitov in stalagmitov, ker se jama redno napolni z vodo ob poplavah reke. Voda in mulj očistita stene, potem ko se reka umakne. Tako ostane prazna soba. Odmev je tako močan, da se sliši celo utrip vek. To ustvarja resonanco z lastnimi strahovi in dvomi. To se mi zdi zelo fascinantno.

Katere zvoke ste še slišali?

Najpogostejši je kapljanje vode, ki pade v mulj in ustvari pok. Ta naravna simfonija te spremlja noč in dan.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.