»V Trstu se dobro počutim, čeprav ima veliko pomanjkljivosti«

Če prideš v tuje, majhno mesto iz živahne metropole, kot najstnica, ga ne moreš vzljubiti. Sprejmeš ga lahko, ko ga spoznaš in osebno dozoriš. V tem je zgodba Qing Yue, avtorice prispevka L’amore sui pattini (Ljubezen na kotalkah) v knjigi Trieste – Uno sguardo intimverso (Trst – Intimno-protislovni pogled), in njene družine nazoren.

Začnimo kar z imenom: kot umetnica nastopate pod imenom Qing Yue, uradno pa se imenujete Cinzia Giancovich. V katerem od dveh se bolj prepoznavate?

Predstavljam se kot Qing Yue, ker se pač predstavljam kot umetnica. To ime sem si izbrala, da bi poudarila svoje kitajske korenine. V resnici ga je izbrala moja mati, Kitajka. Moj oče je bil Dalmatinec, doma iz Zadra in tudi v najtežjih okoliščinah, kot je bilo predvojno in medvojno dogajanje v Vzhodni Aziji v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja, se ni odpovedal svoji italijanski pripadnosti. No, moja mati je kar dva tedna premišljevala, kakšno kitajsko ime naj izbere zame, in nato se je odločila: Qing Yue, kar se v prevodu glasi Jasna luna. Meni je všeč, ustreza mi.

V pripovedi L’amore sui pattini opisujete razgibano življenjsko zgodbo vaših staršev in prihod vaše družine v Trst. To zgodbo lahko beremo tudi kot poklon staršem.

Gre za zelo razburljivo zgodbo, tudi ker se je dogajala v razburkanem vojnem obdobju. Pravzaprav sem opisala samo del te zgodbe, tisti del, ki ga lahko zaobjamemo z relacijo Šanghaj–Trst. V tovrstnem pisanju sem se prvič preizkusila, čeprav že dolgo zbiram gradivo, in sicer glede mamine družine kot tudi očetove. Upam, da bo enkrat iz tega nastal roman.

Šolanje ste začeli v Hongkongu, in sicer v angleškem jeziku, nadaljevali potem v Trstu, kamor ste prišli kot najstnica, stara 14 let. V katerem jeziku pišete?

Moj materni jezik je angleščina, dobro obvladam tudi italijanščino, saj sem šolanje z univerzo dokončala v Trstu. Veliko uporabljam italijanščino, tudi objavljeno pripoved sem napisala v italijanščini. Svoji kitajski polovici navkljub, letom, ki sem jih preživela v Hongkongu, vendar v angleškem oz. mednarodnem okolju, in potovanjem na Kitajsko, kitajščine oz. mandarinščine ne obvladam. Razumem samo nekakšno narečje.

Kot ste zapisali, Trst vas ni sprejel odprtih rok, nasprotno, naleteli ste na kopico težav.

Ko smo prišli v Trst, je to bilo zadrto mesto s preveč ranami, konflikti, diskriminacijami. Upoštevati je treba, da smo prišli iz živahne metropole, kjer smo živeli kot pripadniki višjega družbenega sloja. V Trstu smo bili nihče. Začeti je bilo treba znova. In še nekaj je odločilno vplivalo na naše nelagodje: nepoznavanje jezika, razen mojega očeta nihče ni znal niti besedice italijansko. Rabila sem približno leto, da sem začela tekoče govoriti italijansko. V splošnem je bil tedanji Trst zelo tradicionalističen, jaz pa sem najstniško prekipevala od želje, da bi nosila mini krila in podobno. Pravzaprav je Trst ostal vpet v tradicijo in svojo rutino, vendar vseeno mislim, da je danes veliko bolj odprt. Mladi imajo manj predsodkov. Takrat sem sovražila »tisti majhen, vase zagledan Trst«. Danes ga imam rada, ker je čudovito mesto, v katerem se da lepo živeti. Tukaj se dobro počutim, imam ga za svoj dom, čeprav priznam, da ima mesto veliko pomanjkljivosti.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku v Poletnem miksu. Kot vsak petek objavljamo tudi stran Relax s križanko in drugimi igrami. Nadaljujejo se tudi novela Uršca Grnatca Borisa Pangerca, strip o Plečniku in roman Dušana Jelinčiča Bela dama Devinska, ki ga krasijo fotografije Maria Magajne.