Torek, 21 maj 2024
Iskanje

»Verjetno sem fotografiral galaksijo, oddaljeno 50 milijonov svetlobnih let«

David Kralj je velik ljubitelj nebesnih teles, zato včasih prebedi cele noči v naravi, daleč od mestnih luči, da bi fotografiral oddaljene galaksije

Trst |
8. apr. 2024 | 7:33
Dark Theme

Ko vstopiš v trgovino s pohištvom, si težko predstavljaš, da je za energičnim in polno zaposlenim lastnikom morda neprespana noč. David Kralj je namreč velik ljubitelj nebesnih teles, zato včasih prebedi cele noči v naravi, daleč od mestnih luči, da bi fotografiral oddaljene galaksije. Izhodišče pogovora je zato bila nenavadna mešanica: trgovec in obrtnik, a hkrati človek, ki zre v zvezde.

Ljudje naj bi se delili na filozofe in mizarje. Zakaj ste vi nekako oboje?

Naključno. Po nižji srednji šoli nisem vedel, kaj bi. Takrat je bilo naše uvozno-izvozno gospodarstvo še cvetoče, bila je še Tržaška kreditna banka in smo se masovno vpisovali na tehniški zavod Žige Zoisa. Napolnili smo tri paralelke z razredi po 27 ali 28 dijakov. Na »trgovski« sem prebil pet let, čeprav sem v sebi zmeraj čutil nagnjenje za tehnične zadeve. Zanimala me je fizika, že na nižji šoli mi je ležala kemija, seveda tudi zemljepis ... Bolj bi mi ustrezala geometrska smer, kamor se je vpisal Danijel Malalan.

Mislite na direktorja Slovenskega stalnega gledališča?

Da. Zrasla sva skupaj. Sva soletnika, oba iz Trebč in edina moška v generaciji. On je na nižji srednji šoli izdelal lepo maketo, zato so ga usmerili na »geometrsko«. Taka so pač tista leta, ko ne veš, kaj bi. Zato z ženo zelo zavidava sinu, ki točno ve, kaj bo počel v življenju.

Koliko je star?

Sedemnajst. Že v drugi srednji je izbral, da se bo vpisal na geometrsko, ker hoče postati arhitekt.

Glede na to, da izhajate iz mizarske družine in da ste nekdanji dijak trgovskega zavoda, kaj ves je zvabilo v opazovanje vesolja?

Moj nono, mamin oče, je živel v Ricmanjih in je bil ravno tako obrtnik, čeprav vsesplošni obrtnik. Bil je kovač, mizar in še kaj. Poleti sem bil večkrat v Ricmanjih. Nono mi je pokazal marsikaj, recimo, kaj se dela z žveplom ali natrijem. Zanimal ga je cel kup stvari. Izračunal je, kje se nahaja ruski satelit, in zvečer sva ga oba ujela in opazovala.

S teleskopom?

Ne, s prostim očesom, saj se je takrat lepo videlo v nebo, ker Trst ni bil tako onesnažen, kot je danes. Imel sem sedem ali osem let. Prvič sem začutil ta utrip vesolja. Ko pa je leta 1986 šel mimo nas Halleyjev komet, sem šel na predavanje Margherite Hack. Bil sem najmlajši. Vsi so me gledali, češ, kaj delaš tukaj.

Koliko ste bili stari?

Štirinajst let. Navdušilo me je, hotel sem tudi jaz ujeti komet. Bilo je v večernih urah, komet je bil viden blizu Jupitra, nisem prepričan, da sem ga res videl.

S čim ste takrat opazovali nebo?

Z navadnim daljnogledom. Je pa potem oče pri neki stranki zagledal majhen teleskop in ga odkupil. Prinesel mi ga je domov in ga imam še doma v leseni škatli.

A sredi marca smo brali, da ste na Vremščici v objektiv ujeli orjaški komet Pons-Brooks. Verjetno se zdaj ne poslužujete navadnega teleskopa ...

Ne (se zasmeje). Do devetdesetih let sem šele bral in se učil, oprema je prišla kasneje. Prve rezultate sem dosegel od devetdesetih let naprej.

Kaj je pri opazovanju neba »rezultat«?

Da veš, kaj hočeš opazovati, da galaksijo, ki si si jo zastavil za cilj, vidiš, da točno veš, kaj opazuješ in da se zavedaš, s katerim instrumentom opazuješ. In nenazadnje, seveda, da fotografiraš. Nekoč smo se mučili z analogno tehnologijo, ki ni privedla nikamor. Ob takratnih fotografijah se nasmeješ. Danes pa imamo tudi navadni Zemljani na razpolago tehnologijo Hubblovega teleskopa, ki omogoča zadovoljive barvne detajle in seveda še marsikaj, česar s prostim očesom sploh ne vidiš. Tehnološki razvoj je neverjeten.

Vas je že kdo vprašal, v čem je smisel opazovanja vesolja?

Večkrat. Jasno, ko imaš 20 ali 30 let, te zanimajo druge reči in sobote zvečer najraje preživiš s prijatelji ali punco. Sem pa tudi v tistih letih, recimo med tednom, vseeno šel fotografirat.

No, zakaj?

Ker me zelo sprosti. Tudi če preživim celo noč na prostem, v Brkinih, na Nanosu, na Javorniku ali v Čičariji – iti tja je zdaj fantastično, odkar so odpravili mejo – se naslednje jutro počutim odlično. Sem poln energije, v meni je nekaj čudežnega in magičnega. Pomaga tudi to, da mi je všeč narava, od zmeraj tudi hribi. Res je lepo, ko si v miru, daleč od vsega. Srečaš sicer razne živali, divjad, tudi medved me je prišel obiskat na Vremščico.

Ste se ustrašili?

Ne, ker sem že odhajal z avtom, pihalo je iz smeri, da me medved ni zavohal. Pomotoma se mi je približal.

Kako daleč vam je uspelo fotografirati?

Ne bi natančno vedel, ker to zame niti ni pomembno. Verjetno sem fotografiral galaksijo, ki je oddaljena 50 milijonov.

Česa?

Svetlobnih let, seveda, ne govorimo o kilometrih (se nasmehne). Ne fotografiram s ciljem, da bi fotografiral nekaj, kar je čim bolj oddaljeno od nas. Želim na primer fotografirati nekaj, česar še ni nihče, veliko pa sem tudi raziskoval tiste podatke, ki jih sicer slišiš v šoli, a takoj pozabiš, recimo koliko je oddaljena Luna, koliko Sonce ali da je najbližja zvezda oddaljena štiri svetlobna leta. Današnja tehnologija omogoča, da fotografiraš karkoli, tudi stvari, ki jih v analognih časih nisi ujel niti s teleskopom dvometrskega premera. Raztegneš ekspozicijo tudi na 13 ur, kar pomeni, da fotografiraš po več noči skupaj in iz tega sestaviš fotografijo.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava