Nedelja, 23 januar 2022
Iskanje

»Videl sem, kako se je Brandt vrgel na kolena«

Novinar Roberto Giardina je bil priča zgodovinskemu dogodku

7. dec. 2020 | 6:25
Dark Theme

»Nikoli mi ne bo uspelo napisati tega, kar vidim in občutim v tem trenutku.« Ta preblisk je šinil na misel italijanskemu novinarju Robertu Giardini hip potem, ko je videl, z nekaj metrov razdalje, kako se je nemški kancler Willy Brandt tistega 7. decembra pred petdesetimi leti vrgel na kolena pred spomenikom padlim judovskim žrtvam in herojem v varšavskem getu. Črnobela fotografija klečečega kanclerja, oranta nesrečnega dvajsetega stoletja, je obkrožila svet. Na njej zre vanj v sredini mlad fant s črnolasimi kodri v temnem plašču in beli srajci: Roberto Giardina.

Po rodu je iz Palerma. Že mlad se je preselil na italijanski sever, v Piemont. Diplomiral je v Turinu, se tam zaposlil kot novinar, se nato preselil v Milan in že ga je poklicna pot popeljala v takratno Zvezno republiko Nemčijo ter od tod v Varšavo na srečanje z zgodovino.

Roberto Giardina danes
Roberto Giardina danes

Gospod Giardina, kako je naneslo, da ste se tistega 7. decembra 1970 nahajali v Varšavi?

Takrat sem bil zelo mlad. Imel sem jih trideset. Bil sem dopisnik milanskega dnevnika Il Giorno v takratni Zvezni republiki Nemčiji.

Za Il Giorno je pisal Giorgio Bocca.

Ne samo on. Tudi Italo Pietra in še mnogi drugi odlični novinarji. Po mojem mnenju je bil Il Giorno najboljši italijanski časopis. Prej sem bil zaposlen pri La Stampi. Čim so me zaposlili na Giornu, so me takoj poslali v Nemčijo. Sedež dopisništva je bil v Hamburgu.

Tisto dopisništvo je bilo prestižno.

Da. Willy Brandt je leto prej, septembra 1969, postal kancler in je takoj začel s politiko odpiranja proti vzhodu, ki se je je oprijel vzdevek Ostpolitik. Njegov obisk na Poljskem je bil korak na tej poti, služil je za podpis sporazuma, s katerim je Zahodna Nemčija dejansko priznala rečno mejo na Odri in Nisi, to je mejo, nastalo po koncu druge svetovne vojne.

Vi ste mu sledili.

Tistega dne sta bili predvideni dve svečanosti: kanclerjev poklon pred spomenikom padlim Poljakom v drugi svetovni vojni, nato pa še poklon padlim Judom v varšavskem getu. Kraja sta si oddaljena in spremljati oba dogodka, enega za drugim, ni bilo mogoče. Tudi zato, ker takrat v Varšavi ni bilo taksijev.

Vi ste izbrali geto. Zakaj?

Morda me je tja vodil nekakšen šesti čut. Morda pa tudi domneva, da bo poklon pred spomenikom padlim poljskim vojakom povsem institucionalen. Če bi se kaj posebnega zgodilo, bi se to morda v getu, sem si takrat rekel in se odpravil tja. Nisem pričakoval, da bo Brandt pokleknil. Tega ni pričakoval nihče. Pričakoval sem, da se bo tam zgodilo nekaj bolj emotivnega kot pri prvem spomeniku.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Ali menite, da je na šolah zagotovljena varnost pred okužbo z novim koronavirusom?

19. jan. 2022 | 20:00
Da
Le delno
Ne
Ne vem
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo