Prva slovenska olimpijska kolajna je bila primorska

Rudolf Cvetko se je rodil, kot tretji otrok, 17. novembra 1880 v Senožečah, očetu Janezu Nepomuku Cvetku, žandarmerijskemu računskemu stražniku in materi Johani oz. Ivani Zelen. V družini Zelen se je rodil tudi Danilo Zelen, vojaški voditelj protifašistične organizacije Tigr, ki je padel kot prva žrtev oboroženega spospada s fašisti. Rudolf Cvetko in Danilo Zelen sta bila bratranca v drugem kolenu.
Kmalu po rojstvu se je družina preselila v Ljubljano kjer je mali Rudolf končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Leta 1896 je nadaljeval šolanje v tržaški pehotni kadetnici (Infanterie-Cadettenschulle). Leta 1876 ustanovljena tržaška kadetnica je bila na Carduccijevi ulici (danes Oberdankov trg in del Carduccijeve do Coronejske ulice) in vse gor po Coronejski ulici.
Poleg študija je zelo rad zahajal v telovadnico, kjer je vadil sabljanje. Trenerji so takoj opazili, da je Cvetko zelo nadarjen, zelo dobre ocene je imel v zgodovini, taktiki, telovadbi in seveda sabljanju. Po končanem zadnjem letniku (podelili so mu častno sabljo) je kot kadet-častniški namestnik začel aktivno vojaško kariero v Varaždinu.
Njegova vojaška kariera se je prepletala z njegovo prvo ljubeznijo, s sabljanjem. To so kaj kmalu opazili njegovi nadrejeni, ki so ga takoj poslali v Dunajsko Novo mesto (Wiener Neustadt) na sabljaški tečaj, kjer je dobil diplomo učitelja sabljanja in telovadbe. Na graški univerzi je opravil izpit za učitelja telovadbe na gimnazijah in učiteljiščih. Tik pred prvo svetovno vojno je dobil mesto učitelja telesne vzgoje na državni gimnaziji v Gorici.
Istočasno je tekmoval na raznih prvenstvih. Leta 1907 je bil avstrijski prvak, leta 1912 drugi v sablji in floretu. Na vojaških tekmovanjih v letih 1908, 1910 in 1912 pa je bil podprvak. Velik uspeh je dosegel Cvetko na evropskem prvenstvu leta 1911. ko je osvojil prvo mesto v floretu in sablji. Njegov slog je bil edinstven. Trenerji so ga takoj uvrstili v olimpijsko ekipo, ki je šla na igre v Stockholm leta 1912. Cvetko je nastopil le v moštvenem delu tekmovanja, kjer je zbral tri zmage. Ekipa se je zanesljivo uvrstila v finale in po ogorčenem boju v katerem jo je premagala madžarska vrsta, osvojila drugo mesto. Sabljač Rudolf Cvetko je tako postal prvi slovenski dobitnik olimpijske medalje in začetnik slovenskih olimpijskih uspehov v naslednjih 100 letih. Tekmovanje posameznikov s sabljo, v katerem je Cvetko veljal za enega od favoritov olimpijskega turnirja, je bilo v zadnjem trenutku preloženo. Avstrijska reprezentanca se je 17. julija odpravila proti domu, saj ji je potekel dopust. Cvetko je bil razočaran, ker se kot ni mogel pomeriti z najboljšimi sabljači v svoji paradni disciplini. V spominih je grenko zapisal: »Ker je med tem potekel naš dopust in verjetno tudi predvidena finančna sredstva, smo se na žalost morali že pred tekmovanjem vrniti domov. To je bila za nas velika škoda, ker smo bili po doseženih uspehih tudi moralno na višini in bi več kot verjetno dosegli v sablji še nadalje uspehe.
Prvo svetovno vojno je preživel kot aktivni avstro-ogrski oficir. Ob koncu vojne pa se je opredelil za kraljevino SHS. Njegova oficirska kariera se je nadaljevala v jugoslovanski vojski s činom podpolkovnika. Zaradi zapleta z oficirjem se je predčasno upokojil. V Ljubljani je odprl urad kot komercialist in se ponovno predal z dušo in telesom sabljanju. Predaval je na Akademiji za igralsko umetnost in Inštitutu za telesno vzgojo (danes Fakulteta za šport).
Rudolf Cvetko je umrl leta 1977 v Ljubljani, a tedaj ni umrl le Rudolf Cvetko, pač pa je »umrl mož, ki je živel za sabljanje«, olimpionik, ki je v sabljanju priboril olimpijsko medaljo, ko Slovenci večinoma še niti niso razumeli pomena olimpijskega gibanja. Rudolf Cvetko je bil predhodnik zlate sokolske dobe slovenskih olimpijskih nastopov, ki so promovirali Slovence v okviru jugoslovanske skupnosti.
Dolga leta je bilo treba čakati, da je bil Rudolf Cvetko uvrščen v seznam dobitnikov slovenskih olimpijskih kolajn. Šele leta 1994 dobimo v knjižici Slovenski olimpizem na prvem mestu seznama Rudolfa Cvetka.
Danes že starejši tržaški športniki, ki so »zaorali ledino« decembra leta 1957, so imeli to čast, da so prvega slovenskega olimpionika srečali na desetih športnih igrah, ko sta skupaj z Leonom Štukljem obiskala nekatera športna društva in zvečer prisostvovala zaključni slavnostni prireditvi v Kulturnem domu v Trstu.