Olimpijska vas, španski kralj Filip in neprebavljeni Sydney

Šestnajstkrat je nastopila na svetovnih prvenstvih in osvojila bronasti kolajni. Leta 1987 je članica TPK Sirena osvojila prvi naslov italijanske prvakinje, ki ga je nato »ponovila« še devetkrat. Petkrat je bila izbrana za našega najboljšega športnika leta. Leta 1992 je obenem prejela tudi prestižno Bloudkovo plaketo. Arianno, ki je diplomirala na športni fakulteti v Rimu (ISEF) in je zdaj profesorica na Večstopenjski šoli Josipa Pangerca v Dolini, bi lahko z nekaj besedami opisali kot ... delovno, ambiciozno, pošteno in strogo.
Kdaj s(m)o vas zadnjič intervjuvali?
Zadnjič me je pravzaprav intervjuval moj nečak, ki je obiskoval tretji razred znanstvenega liceja Franceta Prešerna. Intervjuval me je, ker so v šoli obravnavali doping v športu. Intervjuvali so mene in skakalko v vodo Sofio Carciotti. Želeli so primerjati, kako je bilo z dopingom v mojih časih in kako je sedaj oziroma pred nekaj leti. To se pravi, da so me zadnjič intervjuvali pred nekaj leti. Že precej let ne tekmujem več in povsem razumljivo je, da nisem več zanimiva za medije.
Ali še jadrate ... v prostem času, poleti?
Sploh ne. Vse moči zdaj usmerjam v plavanje. S tem športom se agonistično udejstvuje moja hčerka (Gaja Pelà, ki je tudi že večkrat nastopila na državnem prvenstvu op. av.). Pomagam ji tako, da jo peljem na treninge, tekmovanja in tako dalje. Prostega časa nimam.
Kako to, da je vaša hčerka izbrala plavanje, ne pa jadranja?
V otroških letih je bila moja hčerka precej visoka in močna. Ko je bila stara pet let, je poskusila z jadranjem. Še zdaj mi očita, zakaj sem jo tako usmerila (se zasmeje). Nato je sicer vzljubila jadranje in bila tudi državna prvakinja v razredu optimist. Pri enajstih letih je bila jadrnica optimist zanjo že pretesna in sem ji svetovala, naj zamenja šport. Otroci, ki se prej razvijejo, žal nimajo velikih alternativ na jadrnicah. Tudi laser ji ni ustrezal.
Zakaj ste izbrali jadranje?
Oče Bruno je bil dober jadralec in tudi trener. Tudi nono, doma iz Križa pri Trstu, je bil ribič. Gre za neke vrste družinsko ljubezen do morja in vode.
Kdaj ste začutili, da bi lahko v tem športu »uspeli«?
V vsakem športu si lahko uspešen, če ga ljubiš in če si postaviš nek cilj. Dejansko začutiš, da je vse skupaj izvedljivo. Sfokusirati se moraš na končni cilj in se hkrati odreči vsemu, kar te obdaja.

V nadaljevanju celostranskega intervjuja, ki ga lahko preberete na sedmi strani četrtkove priloge ob priliki Našega športnika 2017 (sestavili smo jo skupno z novinarji Primorskih novic), se je Bogatčeva spominjala olimpijskih nastopov v Barceloni in Atlanti, olimpijske vasi, kralja Filipa in še marsikaj.