»Čas je za slovensko športno društvo v Beneški Sloveniji«

S predsednikom ZSŠDI smo se pogovorili, ali Peterlin razmišlja o ponovni kandidaturi na spomladanskem volilnem občnem zboru ZSŠDI, o prihajajočih dogodkih, o letu 2020, ki naj bi bilo po Peterlinovem mnenju zelo pestro in nabito s simboliko, o Stadionu 1. maja v Trstu, o ustanovitvi novega slovenskega športnega društva v Beneški Sloveniji ter še o marsičem.

Pred enim letom se s predsednikom Združenja slovenskih športnih društev v Italiji Ivanom Peterlinom nismo pogovarjali oziroma ga nismo intervjuvali. Po hudi možganski krvavitvi je takrat okreval v tržaški bolnišnici. Pravzaprav nismo vedeli, kaj in kako bo z njim. Pred prazniki nas je Ivan sprejel na svojem domu na Katinari, kjer smo se z njim pogovorili na dolgo in široko.

Nekaj več kot eno leto je minilo od možganske krvavitve, ki vam je spremenila življenje. Kako ste na to reagirali? Ali ste po tem dogodku spremenili pogled na svet?

To je zelo težko vprašanje. Bolezenska preizkušnja je bila res huda. Ne morem pa reči, da gledam po tem dogodku drugače na svet in na življenje, kot sem gledal pred enim letom. Na srečo sem si kaj kmalu delno opomogel in sem znova šel na teren. Tega sem si srčno želel in prav to, da sem med ljudmi, mi je pri zdravljenju dalo veliko moč. Je pa res, da ti taka preizkušnja da veliko misliti in si sam pravim, da sem lahko srečen, da lahko sploh še govorim in razmišljam. V bolnici sem namreč videl veliko podobnih primerov pacientov, ki so preživeli možgansko krvavitev, pa jih je ta tako prizadela, da se ne premikajo in ne govorijo. Morali bodo prestati še veliko hudega, da se bodo vrnili v tako imenovano normalno življenje. Po takem dogodku razmišljaš, kako je lahko srečen človek, ko je zdrav. Prej o tem nikoli ne razmišljamo, saj mislimo, da je to samo po sebi umevno. Zdravje je velikansko bogastvo. Pa še nekaj: v življenje moraš verjeti, da se lahko spet postaviš na noge.

Kako so reagirali ljudje, ko ste se vrnili na teren, v javnost?

Od samega začetka prvega mandata sem vedno poudarjal, da mora biti predsednik ZSŠDI tesno povezan z okoljem, v katerem deluje. Zaradi tega so me ljudje stalno videvali na tekmovanjih, občnih zborih in drugih prireditvah. Predsednik ZSŠDI mora do potankosti poznati vsa včlanjena društva. Ljudje so nato verjetno občutili, da sem kar naenkrat zmanjkal za nekaj mesecev. Ko sem se vrnil med športnike, odbornike in društva, je bilo včasih snidenje tudi zelo ganljivo.

Več v današnji (sredini) izdaji Primorskega dnevnika.