»Čeprav sem bil odbojkar, sem prevzel vodenje namiznoteniškega odseka«

Amaterski športni krožek Kras so v Zgoniku ustanovili leta 1961. Že naslednjega leta so dobili v dar namiznoteniško mizo in začeli rekreativno igrati namizni tenis. Za prvi uradni nastop pa so igralci namiznega tenisa morali počakati še sedem let, ko se je klub 15. decembra 1969 vendarle včlanil v italijansko namiznoteniško zvezo Fitet. Od takrat neprekinjeno že 50 let pišejo nadvse uspešno športno zgodbo in so zato med šestimi najstarejšimi namiznoteniškimi klubi v Italiji. Okrogli jubilej ob včlanitvi v zvezo Fitet bodo obeležili v petek v zgoniški telovadnici z dogodkom in razstavo.

Med pobudniki in glavnimi akterji takratnega namiznoteniškega odseka je bil domačin Zvonko Simoneta, ki je takrat po sili razmer prevzel tudi predsedniško mesto v namiznoteniškem odseku. »Četudi sem bil zagnan odbojkar, igral sem v prvi ekipi in bil trener mladinskih ekip, sem prevzel še vodenje namiznoteniškega odseka. Priznam, da na začetku nisem bil ljubitelj namiznega tenisa, kasneje pa sem tej panogi posvečal vse več časa,« pravi danes eden izmed ustanoviteljev kluba, ki je v društveni odbor vstopil kot štirinajstletnik in z različnimi funkcijami sodeluje pri društvu še danes pri dvainsedemdesetih. Odločitev o včlanitvi je seveda podpiral tudi takratni predsednik kluba Vojko Kocman, pa še drugi odborniki, ki so namizni tenis igrali rekreacijsko. Pri Športnem krožku Kras je sicer delovala tudi uspešna odbojkarska sekcija, nogometna, rokometna in balinarska. Po več kot petdesetih letih je zdaj vodilni namiznoteniški odsek, ob tem pa uspešno nudijo še rekreativno vadbo za starejše in otroško telovadbo. Rokomet igrajo le občasno.

Pri AŠK Kras ste namizni tenis najprej igrali rekreacijsko. Kje ste ga spoznali?

Leta 1962 nam je mizo podarila takratna Mladinska iniciativa v Trstu. Naslednjega leta smo se v treh, ob meni še bratranec Boris Simoneta in Bruno Milič, udeležili priprav namiznega tenisa s ŠZ Bor. V Rovinju smo sicer spoznali odbojko in jo začeli razvijati tudi pri Krasu, medtem ko smo namizni tenis še naprej razvijali na rekreativni ravni. Zagon razvoju društva so dale tudi Slovenske športne igre. Tam smo nastopali tudi v namiznem tenisu, kjer sprva nismo dosegali zavidljivih rezultatov, dokler ni za Kras zaigrala Sonja Milič, ki je sicer namizni tenis spoznala v Dijaškem domu. Na športnih igrah leta 1969 je dosegla prvo mesto med naraščajnicami. Decembra istega leta smo se naposled odločili, da se vpišemo v zvezo, že leto kasneje pa je Sonja zmagala na državnem prvenstvu naraščajnic. In ta naslov nam je dal odločilen zagon za razvoj tekmovalne dejavnosti v namiznem tenisu v našem društvu.

V Zgoniku še niste imeli telovadnice. Kje ste vadili vse do leta 1985?

Sprva v kletnih prostorih šole v Zgoniku, kjer smo imeli na razpolago le eno mizo. Zato smo največkrat igrali amerikanca: tekali smo okrog mize, da bi le igrali čim več. Potem nam je ravnatelj nabrežinskega ravnateljstva odstopil v večernih urah hodnik osnovne šole v Zgoniku. Tja smo lahko postavili dve do tri mize in trenirali. Kmalu nam je na pomoč priskočila družina Doljak in nam za tri leta odstopila kletne prostore hiše, kjer so sicer pripravljali mizarsko delavnico. Tam smo lahko trenirali kar na petih mizah, tekme pa smo pred pridobitvijo naših prostorov v telovadnici igrali v Repnu, Nabrežini in na Stadionu 1. maja.

Celoten intervju v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.